Evropska levica je mrtva

26.4.2017 / 06:10 13 komentarjev
Lekcije FR volitev: 1. Kapital vedno požre levico. 2. Zaton moralnega Zakona. 3. Enačenje ljudske podpore s populizmom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Rezultati prvega kroga predsedniških volitev v Franciji so pričakovani: v drugi krog gresta desničarska Le Penova in neodvisni sredinski kandidat Macron.

In čeprav se zdi, da bo drugi krog dobil Macron, nas to v resnici ne bi smelo uspavati.

Že zato ne, ker je so letošnje francoske volitve simptomatična slika politike v Evropi — če ne kar na Zahodu nasploh. In ta slika kaže nekaj značilnosti, ki nas nikakor ne morejo navdajati z optimizmom.

Prva značilnost je dokaz, da je levica v Franciji in v vsej Evropi mrtva.

Kot je bilo jasno že vnaprej, so socialisti na volitvah do konca pogoreli. Komunistov sploh ni na vidiku. Tako kot tudi kakšne tretje res leve stranke ne.

Za tiste, ki so prepričani, da sodobni kapitalizem nima alternative in da je to najboljši možni od vseh svetov — čeprav morda priznavajo, da ni popoln —, je to dobra novica. Realistično gledano pa je to slaba novica.

Obstajata Piketty in Varufakis. Na teoretski ravni.

Smrt levice dokazuje, da v današnjem svetu, polnem revščine, bolezni, lakote in vojn, v svetu, ki ne zna organizirati niti minimalnih begunskih migracij, in v svetu, v katerem proizvedemo dovolj, da bi dostojno preživeli vsi, ni nobenih artikuliranih socialnih gibanj in agensov, ki bi znali in zmogli postaviti alternative sodobnemu kapitalizmu.

No, obstajata Piketty in Varufakis. In še nekateri. Ki pa ostajajo samo na teoretski ravni — in kar je še bolj nerodno, ki po političnem dometu ostajajo na isti ravni kot francoski socialisti.

To raven zaznamuje dejstvo, da je domet predstavljivih družbenih sprememb reformiranje današnjega zahodnega kapitalizma.

Točno to so kot alternativo v preteklosti ponujali francoski socialisti. Točno to je v preteklosti ponujal Hollande. In točno na tej točki je pogorel. Tako kot francoski socialisti. Tako kot evropska levica. Ki kot alternativo ponuja (samo) reforme.

Reforme zahtevajo radikalne ukrepe. Recimo radikalno obdavčitev najbolj bogatih. In precej radikalno prerazdelitev družbenega bogastva.

Toda kot kaže praksa, take ideje niso nobena resna alternativa. In to zato, ker pač niso uresničljive.

Kapital požre levico. Krog je zaprt.

Če francoski, pa tudi grški primer vladavine politične levice v okviru današnjega kapitalizma in njegove parlamentarne demokracije, kaj dokazujeta, je to to, da kapital požre levico, ko ta pride na oblast. Kapital nevtralizira levico. Jo onemogoči.

Tu bi se seveda morali vrniti h klasičnim levičarskim avtorjem od Marxa, Lenina, Rose Luxemburg, Gramscija in drugih.

Vsi ti in mnogi drugi so že v preteklosti na dolgo in široko razglabljali, zakaj kapitalizma z reformami ni mogoče ustrezno spremeniti. In čeprav bi kdo rekel, da gre za zastarele avtorje in razmišljanja, jih današnja evropska politična realnost žal potrjuje.

Levica v zahodni parlamentarni demokraciji ne more narediti nič. Tudi če pride na oblast. Doslej še ni nikomur uspelo reformirati sodobnega kapitalizma. Niti francoskim socialistom. Niti grški levici. Vsi poskusi so se končali s fiaskom.

To se zgodi zato, ker je realna ekonomska moč v rokah kapitala. In ker zahodna politična demokracija zagotavlja ohranjanje obstoječe razdelitve ekonomske in politične moči v okvirih, v katerih že obstaja. In blokira sleherno njeno prerazporeditev. Krog je zaprt.

Čeprav bi kdo rekel, da so Marx, Lenin, Rosa Luxemburg, Gramsci zastareli avtorji, jih današnja evropska politična realnost žal potrjuje. Levica v zahodni parlamentarni demokraciji ne more narediti nič. Tudi če pride na oblast. Doslej še ni nikomur uspelo reformirati sodobnega kapitalizma. Vsi poskusi so se končali s fiaskom.

Preteklost kot alternativna za prihodnost

Druga lekcija letošnjih francoskih volitev pa je to, da se preteklost institucionalizira kot alternativa za prihodnost. To je po eni strani skrajno desna, po drugi pa predojdipalna oz. narcistična alternativa.

To zadnjo je resnici na ljubo prvi institucionaliziral Obama. O čemer sem pisala že med njegovo prvo volilno kampanjo.

Toda v evropskem kontekstu oboje — tako skrajna desnica kot predojdipalni narcizem — pomeni politični zaton klasičnega moralnega Zakona. Karkoli že si o moralnem Zakonu lahko mislimo, očitno je, da je bil superioren v primerjavi z alternativami, ki se nam zdaj ponujajo. Izrazito superioren. In to zato, ker brez njega dejansko ni več ovir za radikalno drsenje v desno.

Kar na nepričakovan način potrjuje Žižkovo tezo, da je danes edina možna radikalna alternativna pozicija moralni Zakon.

Hegemonski trik

Tretja in zadnja lekcija francoskih volitev pa je dokončna demonizacija in kriminalizacija politike, ki dobi podporo ljudi.

Politike, ki so bili deležni ljudske podpore, so že v preteklosti označevali za populiste. Spomnimo se Grčije in Sirize.

Enačenje ljudske podpore z negativnim populizmom pa se je zdaj dokončno uveljavilo prav na primeru Le Penove, ki s svojim nacionalizmom navdušuje del francoskega volilnega telesa. In to do te mere, da se zdi, da bomo v prihodnosti vsako ljudsko podporo katerekoli politike avtomatično dojemali kot negativni populizem.

In to je tudi močno politično orožje zoper vsako resno levo politiko. Ki mora imeti po definiciji podporo ljudi. Kar pomeni, da nam je kapital vsilil še en politični, ideološki, hegemonski trik. S posledicami, ki se jih danes sploh še ne zavedamo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE