SLO predsedniške volitve bodo zanimive šele leta 2022

Letošnje predsedniške volitve bodo totalno dolgočasne. Pravzaprav bodo tudi nepotrebne. Razen Pahorja ni niti enega kandidata — in ga tudi ne bo, katerikoli norec že bi se za kandidaturo še odločil —, ki bi imel minimalne šanse za izvolitev ali ki bi volilno tekmo naredil vsaj malo bolj napeto.

Sedanji predsednik bo ponovno izvoljen že v prvem krogu, žalujoči ostali pa bodo skrušeno citirali olimpijsko geslo, da je bilo pomembno sodelovati.

Borut Pahor ni (in ne bo) tako dober predsednik, da bi bilo politično samoumevno, da nima omembe vredne konkurence.

Ne. Pahor je brez konkurence zato, ker je izumil nepremagljiv model predsednika kot medijske, ne toliko politične persone, ki ga nihče drug noče ali ne more posnemati.

Brez konkurence je zato, ker so vsi drugi dejanski in potencialni pretendenti za slovenski prestol v primerjavi z njim brezvezniki, ki jih nihče ne bi resno imel za šefa države — razen zato, da ne bi bil izvoljen Pahor.

Kar je njegov glavni adut za zmago.

Od Krambergerja do Jazbeca

V dobrih, starih časih — in niti ne zelo davnih — so bile slovenske predsedniške volitve bolj zabavne ali vsaj zanimivejše. Tudi bolj izenačene. Takrat so kandidirali tako politični težkokategorniki (ali vsaj welter kategorije) kot tudi provokatorji in usmiljenja vredni outsiderji.

To drugo se je začelo že leta 1990 s Krambergerjem — ki je takrat dobil osupljivih 18,5% glasov (in bi jih danes verjetno še več) — in pozneje nadaljevalo z modeli à la Miklavčič, Poljšak, Štern, Cekuta, Elena Pečarič, Monika Piberl, letos pa Jazbec ali Šarec.

Očitno je v popularni imaginarij predsednikovanja Republiki Sloveniji vgrajeno nekaj, kar po eni strani priteguje politične kalibre, razočarane nad operativno politiko v strankah, vladi ali parlamentu, po drugi pa navdušuje komedijante in zaščitnike ponižanih in razžaljenih. Šele od predsedniške funkcije si eni in drugi obetajo, da bodo lahko končno spremenili svet.

Povožena levica in desnica

Predsedniške volitve 2017 pa govorijo tudi o tem, da sta tako desnica kot levica v Sloveniji popolnoma povoženi. Ne levi ne desni nimajo nobenega resnega kandidata.

Glede na Janševo dominantnost in nepopustljivost na desnici in na večno rivalstvo med SDS in NSi to niti ne preseneča.

Bolj presenetljiva je ta neambicioznost na levici. Skrajno čudno je, da tako glasna in izzivalna zveza strank kot Združena levica nima pametnega kandidata.

Še bolj čudno je, da kandidata nima niti SMC.

Mimogrede, če smo že pri tem. Si predstavljate, da bi Cerarjeva vlada v bližnji prihodnosti padla, Cerar sam pa bi se podvizal in po Pahorjevem vzoru iz leta 2012 kandidiral za predsednika? In začel slikati selfije? Nepojmljivo!

Ampak vseeno. Tudi Drnovšek je prišel na položaj predsednika direktno s funkcije predsednika vlade! A je to dedno? Ali samo slovensko?

Nič drugega, nič boljšega

Pahorjeva premoč na letošnjih volitvah pa tudi kaže, da je medijski koncept in politično vsebino predsedniške funkcije uzurpiral do te mere, da mu nihče ne more blizu.

Kot izjavlja politični analitik Andraž Zorko, “bi Pahorja lahko ogrozil le nekdo, ki bi se mu zoperstavil kot večja zvezda od njega” — “kdorkoli [pa] se mu bo zoperstavil z resno politiko, bo pogrnil na celi črti”.

V tem smislu bo bolj zanimivo opazovati predsedniške volitve leta 2022. Pahorjevi konkurenti so nezanimivi, zanimivi bodo kvečjemu njegovi nasledniki.

Kakšna bo Pahorjeva dediščina? Bo njegovo koketiranje z ljudmi iz sosednje ulice na Maturantski paradi, pri Bizovičarju in na estradnih podelitvah pustilo kakšne posledice? Je to, kar Pahor dela, devalvacija predsedniške funkcije? Se poveljevanje oboroženim silam in izživljanje na Instagramu izključuje? Je Pahorjevo obnašanje simbol tiste “sproščene Slovenije”, ki so jo nekoč ne preveč razumljivo promovirali desničarji (ko so bili samo še konservativci)?

Sam mislim, da ne — ampak zatrdno tega ne vemo in ne moremo vedeti. Vemo samo to, da je Pahor nepremagljiv kandidat. Kaj je v resnici naredil v desetih letih svojega predsednikovanja, pa bomo vedeli šele po letu 2022.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 23. aprila 2017, pod naslovom Leta 2022 bodo zanimivejše volitve. Verzija na Fokuspokusu je editirana.