Imeti avto je brez veze

Enkrat v 5. razredu sem si zaželela, da bi bila bolj samostojna in da bi lahko hodila po svetu. Ta svet je bil zame sicer še precej majhen, ampak vseeno sem ugotovila, da rabim avto.

Sedla sem za računalnik in začela brskat, kako priti do avta. Potrebujem izpit, avto, zavarovanje, registracijo. Izpit za avto: 1.000 mark. To bom že zmogla, sem bila optimistična.

Potem pa je sledil šok. Ugotovila sem, da avto, ki mi je bil všeč — nek športni kabriolet, ki ga je imela soseda —, stane 20.000 mark. Dobro, se bom pač zadovoljila s tistim cenejšim.

In sem računala naprej. Ne spomnim se, kako sem prišla do tega, ampak ugotovila sem, da bi rabila vsaj 5.000 mark plače, če si hočem kdaj privoščit avto.

Ko sem vprašala mami, kakšno ima plačo in koliko lahko privarčuje, se mi je smejala in rekla, da ne privarčuje nič, ampak je še celo zakreditirana. Vozila je — in jo še vedno vozi — staro gajbo, za katero ni plačala več kot dva jurja.

Takrat sem globoko v sebi zatrla željo, da bi imela avto.

CPP

Za nič na svetu se ne bi odpovedala polovici svojega dohodka samo zato, da bi imela avto. To pa že ne. To je absurd.

Ko se je bližal moj 18. rojstni dan, so se začeli pritiski z vseh strani, da moram narediti izpit za avto.

V šoli se je začel tečaj cestno-prometnih predpisov. In to ob 14. uri! V srednji šoli sem običajno zdržala največ do pete šolske ure, potem pa odjadrala v prvo kavarno na kavo in čik in čakala, da bo uradno konec šole, da sem lahko šla domov, ne da bi mi mama težila, zakaj sem tako zgodaj doma.

Težila je itak potem, ampak samo konec vsakega kvartala, ko je dobila obvestilo o neopravičenih. Danes baje starši vsak dan po mesidžu in mailu dobivajo obvestila o izostankih in ocenah otrok!

OMG, kakšen stres bi to bil v mojih časih!

Pa bo, kar bo

Kakorkoli.

Dobro, sem si rekla, izpit bom naredila, potem pa bo, kar bo.

Požrla sem to, da sem morala biti v šoli še dlje kot običajno, čeprav tega res nisem prenašala. Ne le da nisem smela špricati nezanimivih ur, še eno uro po koncu pouka sem morala čakati, da se je začel tečaj CPP. Ko je predavatelj enkrat zamudil pol ure, mi je odneslo pokrov. Spakirala sem torbo in šla in se nikoli več nisem vrnila.

Za 18. rojstni dan so mi sorodniki kupili 10 ur vožnje za vozniški izpit, mama pa se je odločila, da mi bo trgala polovico žepnine, da si bom še sama kupila preostalih 20 ur.

Buzerirali so me, da naj grem opravit CPP, ki ga v šoli nisem. In sem šla in naredila ta CPP po dvakrat višji ceni, kot bi jo plačala, če bi ga delala na šoli.

Ni šans!

Ure so se z odtegljaji od žepnine počasi nabirale, jaz pa dlje od CPP in zdravniškega pregleda nisem prišla. Pet ur vožnje sem prodala sošolki, da sem šla lahko čez vikend na morje.

Doma se jim je utrgalo. Bolj kot sem jim razlagala, da je imeti avto neumnost in da zakaj bi delala izpit, če nočem avta, bolj so mi težili, da rabim vsaj izpit.

No, pa sem šla spet računat. Mogoče mi bo pa avto vseeno prav prišel.

Do takrat sem se že sprijaznila, da tistega za 10.000€ ne bom imela in sem naredila izračun za takšnega za 3.000. Nekako takole: 600€ registracija, 200€ zavarovanje. Da bi si to lahko privoščila, bi morala vsak mesec prišparat 320€, kot študentka pa sem zaslužila največ 500. Potem pa še bencin! Naj zato delam, da bom imela avto? Ni šans!

S tem izračunom sem jim potem težila vedno, ko mi je kdo omenil, naj že naredim izpit.

Neprecenljivo

Za povrh pa mi prav nič ni manjkalo, ker sem se popolnoma navadila na javne prevoze. Potem so kot naročeni prišli še Prevozi.org.

Če gledam stroške za avtobus za pretekli mesec, sem porabila 60€. Taksi za marec, ko je bilo še mrzlo in se nisem pogosto vozila s kolesom, me je stal 55€.

Koliko pa vi mesečno porabite za prevoz?

Zagovornikov avtomobilizma seveda ne moremo prepričevati s stroški, ker da je prihranek časa tisti, ki je bistven.

V mojem primeru niti to ne drži. Do kraja, kjer delam, vozijo avtobusi vsakih 15 minut — in to samo 8 minut dlje, kot če se vozim z avtomobilom (seveda kot sopotnica).

In ko avtobus pride na postajo, izstopiš in si v nekaj minutah na delovnem mestu. Brez iskanja parkirišča. Če so na cesti zastoji zaradi vremena, grem preprosto na vlak. Nič predčasnih zbujanj, ker da zna biti gužva.

Časovno in energijsko potratno pa je tudi kidanje in odmrzovanje šip. Če pomislim, da bi pozimi vsako jutro deset minut zmrzovala med čakanjem, da se avto segreje, me zazebe že zdaj, ko sedim na soncu.

Na postajo prideš s kavo v roki, zadnjo minuto — to pride hitro v kri —, in si že na toplem. Vzameš knjigo in pol ure uživaš. Ali pa odgovoriš na vse nujne maile.

Ko prideš v službo, greš lahko takoj na kavo, saj si uredil že vse nujne zadeve. Neprecenljivo.

PS:

Priznam, da si včasih zaželim lastnega vozila, da bi čez vikend pobegnila nekam, kjer sploh ni prometa.

Takrat se tolažim z mislijo, da prihajajo samovozeči avti.