In tretji dan je zajček iz jajca vstal
Tako nekako bi se najbrž slišalo, če bi v isti kotel stresli biblijske prigode o smrti in vstajenju ter podobe iz oglasov in voščilnic v velikonočnem času.
Je pa obdobje med pustom in veliko nočjo na nekoliko drugačen, mestoma zanosen način zaznamoval avstrijski trgovec z oznanilom, da kot prvi v Sloveniji s svojih polic umika kokošja jajca iz baterijske reje.
Že res, da je to storil v času, ko malone vsako podjetje poskuša v svojem marketinškem laboratoriju ustvariti kar najbolj prepričljiv vtis, da so trajnostno naravnani in družbeno odgovorni. Vtis, da so ljudje pred profitom.
In seveda je mogoče reči tudi, da gre za preračunljivo potezo. Da je trgovec za trenutek postal pred duhom časa in sprevidel, kako je med ljudmi vse bolj prisotno zavedanje o pomembnosti pogojev, v katerih redimo živali. V nezanemarljivem odstotku niti ne zato, ker bi bili zaskrbljeni za usode teh ujetnikov, ampak ker jim je mar zase.
Hvala bogu za takšen trend
Navsezadnje je misel, da lahko človek uživa kakovostne izdelke živalskega izvora, ne da bi bilo tudi življenje teh živali kakovostno, absurdna.
A če je mogoče zaradi nečesa navidez tako banalnega, kot je trend, življenje drugega narediti vsaj nekoliko znosnejše — in ja, ta drugi je lahko tudi kokoš —, hvala bogu za takšen trend. In za trgovca, ki najbrž res ni toliko tankovesten, kolikor bolj je bister, da takšnega trenda ne spregleda.
Večji del konkurence zaradi lagodja in utečenih postopkov od izrazitih oblik izkoriščanj (še) ne odstopa. Zato pa toliko bolj škripa z zobmi in iz ozadja upa, da bo ljudi ta občutljivost in zagnanost polagoma minila. Da se bodo vrnili k starim vzorcem in že uhojenim praksam.
Nedavno so vzpostavili precej dobro delujoč sistem, ki potrošnike nagovarja s slovenskim poreklom, zdaj pa že zgroženo poslušajo, kako na vrata trkata in — ker se ta ne odprejo — skozi okna kukata sestri morala in etika.
Morda nespodobno, celo kruto, ampak ja, med “moralo in etiko” in “slovenskim” ni (nujno) enačaja.
Minimalni standard razkošnih idej
Komaj leta 2012 je stopila v veljavo direktiva Evropske unije, v kateri je bilo predvideno, da se bo morala klasična baterijska reja kokoši nesnic, ki je bila v popolnem nasprotju s tem, kar si je za ta bitja zamislila narava, umakniti tako imenovanim obogatenim oziroma opremljenim kletkam, še bolje pa talni, prosti ali ekološki reji.
Takrat ni bilo malo rejcev, ki so bentili nad tem, kaj vse da jim nalagajo ti “nori bruseljski birokrati”. “Naj damo kokoši kar v hotel?” so se rogali novi evropski uredbi. “Saj živijo one boljše kot jaz,” je duhovičil možakar pred mlado svetlolaso novinarko, ki je na terenu preverjala razmere in iskala odzive.
Ona mu kima (težko je reči, ali zato, ker se z njim strinja ali ga je samo opogumljala, naj še govori, neglede na to, kaj govori, ona pač izjavo rabi; in bolj ko je izjava zabeljena, boljše delo je opravila), on svojo težnjo po duhovitosti nadgradi (tudi zaradi kimanja?) s poskusom pronicljivosti: “Kam smo prišli, da je še življenje kokoši vredno več kot moje?!” Zadiši po kletvici, a možakar se pred kamero in novinarko zadrži.
Zaradi takšnih stvari in takšnih ljudi potrebujemo močno in suvereno Evropsko unijo. Ali kakorkoli že se ji bo reklo. Vsekakor pa potrebujemo od ljudi dovolj oddaljeno institucijo, ki bo z domišljenostjo svojih dekretov dvignjena nad vse te mračnjaške oblake, polne duhovne zatohlosti in predvidljive pogoltnosti.
Prikimavanje
Določen odstotek populacije bo takšnemu človeku vedno prikimaval. Ne na način, kot to rade počnejo mlade novinarke, ampak čisto zares se bo strinjal z njim: “Dobro je to povedal! Točno tako! Evropskim birokratom je kokoš pomembnejša od nas, poštenih državljanov!” Kletvice so snete z verige spodobnosti.
Znajo pa tudi reči in — kar je še huje — verjeti: “Kokoši so neumne. Kaj pa one vejo, kaj sta strah in bolečina!”
In se sploh ne zavedajo, da s tem niso povedali prav nič o kokoših, prav vse pa o sebi.
V sarkazmu nostalgije
Težko se je scela izogniti domnevi, da gre za podoben odstotek populacije, ki je v obdobju, ko sta aktivist Tomo Križnar in pokojni predsednik Janez Drnovšek iskala kar najbolj vzdržne rešitve za težave v Darfurju, vpila: “Kakšna pomoč Darfurju, Darfur je vendar v Sloveniji!”
Preden naredite cel krog v zavijanju z očmi, tisti hitrejši nemara celo dva, češ, odkod zdaj ta Darfur: resda je od takrat minilo že dobro desetletje — a prav tisti čas danes velja za čas izjemne blaginje in gospodarskega razcveta. Saj veste, ljudje so imeli službe, otroci niso bili lačni, politiki so bili pozorni do državljanov, bankirji so dajali kredite, mladi so bili polni optimizma in načrtov za prihodnost, upokojenci so obiskovali jezikovne tečaje in spoznavali tuje dežele …
A morebitne sladke skrbi so zaman. Sedanjost ni vzela tem ljudem pravičniškega zaleta. Nekako tako zvenijo zdaj: “Kakšna humanitarna pomoč Sircem, saj še tu nimamo kaj jesti!”
Bliže ljudem, dlje od dobrega
Vseeno pa ne smemo spregledati, da se skozi življenja ljudi zliva niz vsakovrstnih tegob in informacijskih zameglitev in da mnogi nimajo ne časa ne volje, da bi se zares bodli še s tem, kako živijo drugi. Kakšna je kakovost njihovih življenj. Ali je nekomu doma res tako dolgčas, da se odpravi z gumenjakom čez nevarno morje v družbi neredko še bolj nevarnih ljudi? (Zato da pride v novo negotovost?)
In ali je res vseeno, ali kokoši, katerih jajca so na policah trgovin, nikoli ne vidijo dnevne svetlobe, preizkusijo funkcionalnosti svojih peruti in se podijo po travniku z ljubkimi piščančki? Motivika velike noči jih je vendar polna. Kako je torej z usmiljenjem?
Zaradi takšnih stvari in takšnih ljudi potrebujemo močno in suvereno Evropsko unijo. Ali kakorkoli že se ji bo reklo. Vsekakor pa potrebujemo od ljudi dovolj oddaljeno institucijo, ki bo z domišljenostjo svojih dekretov dvignjena nad vse te mračnjaške oblake, polne duhovne zatohlosti in predvidljive pogoltnosti.