Bebop balet: Thommage Pandur is not dead, it just smells funny*

V četrtek zvečer se je v ljubljanski Operi trlo ljudi, ki jim je na violončelu pisalo, da niso ravno premierska publika. Pred začetkom je bilo v dvorani prav hrupno od njihovega žlobudranja. In očitno sem tudi že malo out, ker me je presenetilo, da ljudje delajo selfije na ozadju pozlačenih štukatur. A smo zato tako dolgo obnavljali Opero?!

In ne, ni bilo Labodje jezero. Prišli so na Pandurja.

Ampak saj je vseeno. Če ni Čajkovski, je pa Pandur.

Pandur je z baletno predstavo Simfonija otožnih pesmi (na glasbo Henryka Mikołaja Góreckega) postal brezčasen klasik. Nekakšen standard za slovensko gledališko highbrow publiko, ki ne sprejema dejstva, da je Tomaž umrl točno eno leto in en dan pred to premiero. In ker se širi glas, da so etablirani teatri preveč zateženi, Špas in SiTi pa prepoceni.

Tomaž Pandur je postal brand. Pravzaprav: brand je bil seveda že prej, zdaj je samo postal nekakšen tribute to ta in ta teater. Hommage à. Plan B.

Tribute to […] teater

Tako recimo še danes obstaja The Sun Ra Arkestra, ki ga vodi eden od najstarejših preživelih, saksofonist Marshall Allen, čeprav je ustanovitelj, voditelj in izvenzemeljska legenda Sun Ra (1914–93) že dolgo pokojen.

Tako recimo še danes obstaja bend oz. projekt Zappa Plays Zappa. Frank Zappa (1940–93) je na onem svetu že skoraj četrt stoletja, njegovo izročilo — FZ-jev orjaški repertoar, njegove aranžmaje in priredbe, vse do njegovih štosov — pa nadaljuje najstarejši sin Dweezil.

Neizvirno? Mogoče. Pa kaj?

To je nekaj takega kot ti tribute bendi à la kao Floydi, Beatli, Queeni, Zeppelini (ki jih sicer spet ni toliko, kot bi lahko sklepali po koncertni ponudbi v Ljubljani).

Imam pa še eno, spet glasbeno, še močnejšo primerjavo.

Takšno brandiranje teatra z režiserjem, ki ga ni več in ki živi samo v duhu in spominu, me spominja na tiste greatest hite, ki jih omogoča sodobna studijska elektronika: da živi izvajalci — ponavadi vokalisti — posemplajo posnetke že zdavnaj umrlih in se delajo, da neglede na časovno distanco z njimi pojejo v duetu.

Izražanje s telesom

Simfonija otožnih pesmi je ena tistih predstav, pri katerih se moraš ob odhodu iz dvorane dobesedno racionalno odločiti — da ne rečem sam pri sebi žrebati —, ali ti je všeč ali ne.

Jaz sem se odločil, da mi je. Nisem pa dol padel. Lahko mi tudi ne bi bila všeč. 

Zanimivo spoznanje je nenazadnje že to, da se balet nekako prilega Pandurju — karkoli in kogarkoli že z oznako Pandur mislimo in si predstavljamo.

Balet je pač še tem bolj abstrakten kot teater v smislu drame, besedila. Verjetno že kar ultimativno abstrakten.

Sicer nisem pravi naslov in avtoriteta za izražanje s telesom, ampak glede na to, da sem praviloma imel probleme z razumevanjem Pandurjevega sporočila — če že ne z Dantejevim, Goethejevim itd. —, se mi je baletna forma na ozadju Góreckijeve 3. simfonije (“Symphony of Sorrowful Songs”, 1992), posvečene žrtvam holokavsta, zdela ravno prava.

Neka zgodba je, dramaturgija tudi, sedem žensk in moških, sopranistka, striptiz iz plastične vreče, na koncu pa zakokunjenje nazaj v plastiko. S tem, da baletnikovo embalažo baletka preveže s širokim rdečim pakirnim trakom.

Górecki in Kar-Wai

Pomagalo vam je ali vam bo, če ste dojemljivi za Góreckega, ki je že sam po sebi eden bolj poslušljivih sodobnih skladateljev. Dobro uro dolga predstava pa mi je takoj postala (racionalno) še bolj všeč, ko sem se pustil podučiti o Góreckijevih oznakah stavkov 3. simfonije. Ker točno taka je bila: počasna, počasna in široka, počasna; zadržano mirna, a spevna (“sostenuto tranquillo ma cantabile”).

Tudi sam sem nekoč in nekaj časa dol padal na Góreckega, zato ne mislim nič slabega, če rečem, da je njegova mogočno mirna glasba ploščata, kot namazana, napleskana, dvodimenzionalna, skoraj dobesedno zvočna tapeta, da ne rečem freska in kulisa.

In točno to. Najbolj navdušen sem bil nad sceno tria Numen (Sven Jonke, Christoph Katzler, Nikola Radeljković), sicer starih Pandurjevih sodelavcev. Dvigajoči in spuščajoči se paneli v različnih ravninah čez célo širino odra, zdaj nagnjeni, zdaj ne, so bili ena boljših scenskih pogruntavščin, kar sem jih zadnje čase videl. 

In super, če ste gledali hongkonški film In the Mood for Love. Ker če ga niste, bi vas lahko zmedlo, zakaj hudiča Pandur citira Nata Kinga Colea. Seveda ga ne. Pandur citira Wong Kar-Waija. Rečeš Wong Kar-Wai in že vse vidiš v takšni luči, kot sta se gledala Maggie Cheung in Tony Leung.

Ali sem normalen?

Moram priznati, da se sprašujem, ali sem normalen, da pišem o Pandurju v sedanjem času. Pandur režira? Pandur citira? Pandur je […]?

Livija Pandur se je odločila, da bo kot dramaturginja nadaljevala izročilo svojega brata — pod njegovo blagovno znamko, da ne bo pomote, ker čeprav je bila njen del, je brand Pandur vendarle bolj asociran s Tomaževim imenom.

Mimogrede: ne vem, spet bi se moral racionalno odločati, ali mi je bila bolj všeč Livijina in/ali Tomaževa Brezmadežna ali pa Simfonija otožnih pesmi.

To podpisovanje režiserja in dramaturginje samo bega in na nek način posrečeno prispeva k mistificiranju pokojnega režiserja.

Iz pietetnih razlogov do Tomaža se trudim razumeti, da je to legitimna umetniška praksa. Tomaž Pandur je kot rečeno brand, ki je očitno presegel samega sebe tudi v časovnem smislu. In v bistvu ni razloga, da ne bi pod to blagovno znamko ustvarjali — kdorkoli že, če se že čuti blizu njegovemu liku in delu — in nenazadnje prodajali teatra še naprej. Recimo, da gre za umetniški in kulturni eksperiment.

PS 1–3:

• “The present day [American] composer refuses to die.” — To je rekel Edgar Varèse (1883–1965), francoski modernistični (konkretistični) skladatelj. In to je citiral Frank Zappa leta 1966 na ovitku albuma Freak Out, prvega od Mothersov.
• (*) Fusnota iz naslova: “Jazz is not dead, it just smells funny.” — To reče Frank Zappa v komadu Bebop Tango na live plati Roxy & Elsewhere iz leta 1973.
• Med pisanjem nikoli ne poslušam glasbe. Nobene. Za moje tekste ni primerne glasbe. Glasba me moti — šunder pa ne, zanimivo —, ker moram ves čas prisluškovati melodiji, harmoniji in kromatiki stavkov, ki jih pišem. Razen tokrat. Ne vem, kaj mi je bilo. Preposlušal sem célo Góreckijevo 3. simfonijo. Vseh 58 minut, v izvedbi Varšavske filharmonije. In kar je najbolj neverjetno, v tem času sem ta tekst tudi dokončal. Vsaj v grobem. Kar je verjetno moj hitrostni rekord. Potem pa seveda še v tišini editiral in polinkal in uploadal.

Simfonija otožnih pesmi. Režija: Tomaž Pandur. Libreto: Livija Pandur, Darko Lukić. Dramaturgija: Livija Pandur. Koreografija: Ronald Savković. Plešejo: Giorgia Vailati, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato, Elli Purkunen, Kenta Yamamoto, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Richél Wieles, Filippo Jorio, Hugo Mbeng, Owen Lane. Luč: Jaša Koceli, Juan Gómez Cornejo. Glasba: Henryk Mikołaj Górecki. Sopran: Rebeka Radovan, Martina Zadro. Dirigentka: Živa Ploj Peršuh. Izvaja: Orkester SNG Opere in baleta Ljubljana. Scenografija: Numen. Kostumografija: Angelina Atlagić. Premiera: 13. aprila 2017. Ponovitve: 14., 18., 19., 20., 22., 23. aprila 2017.