Zakaj in kako se kitajski investitorji motovilijo po Mariboru
Si je mariborski župan s svojo ugrabiteljsko ekipo zamislil skoraj zasebni medij? Je stopil na pot Janševega razumevanja razmerja med politiko in mediji, s katerim si lahko — če o tebi ne poročajo dovolj naklonjeno — z ognjem in mečem izboriš medijsko resnico in pravico? Ker če se resnica ne ravna po tvoji meri, potem si pač prilagodiš obstoječo in ustanoviš svoj medij?
Andreju Fištravcu so nekateri spletni portali in mariborske lokalne televizije že zdaj vidno naklonjene. Tega ni težko ugotoviti. Gre za tiste, ki jih njegova ekipa kar naprej cirkulira na socialnih omrežjih.
Trn v Fištravčevi peti ostaja Večer. In prav Večer je včeraj poročal o možnosti, da se župan s pomočjo prvega nadzornika občine Borisa Bobka — svojega morda trojanskega konja — podaja na takšno pot.
“Drugi pa opozarjajo, da bi lahko iz studia sredi mesta, če bo v rokah kitajskih vlagateljev, ki so tako in drugače prepleteni s Fištravčevo ekipo, nastal medij, naklonjen aktualni mestni oblasti.”
Kitajski investitorji, ki izginjajo v noč
Čudežna firma, ki stoji za trenutnim kupovanjem lokalnega medijskega velikana Tele 59 z blagovno znamko RTS — ki je v stečaju —, se imenuje RIM projekt. Direktor tega podjetja je Boris Bobek.
Ta si bo letošnje leto zapomnil kot silno uspešno. V tesni navezi z župansko garnituro je kot prvi nadzornik občine postal tudi direktor Aerodroma Maribor. Zdaj se poteguje, da bi s pomočjo azijskih lastnikov v ozadju kupil še televizijo.
Očitno je, da župan — s svojimi pribočniki iz vstajniških vrst, ki dejansko vodijo občino — spretno gradi gradove v oblakih pričakovanj, ki jih ima od kitajskih investitorjev.
Toda ti projekti nikakor ne zaživijo. Večkrat se celo zdi, da so samo dimna zavesa. Tako kot še vedno neizpolnjena, a nikoli pokopana obljuba, da bo Maribor dobil tovarno baterij.
ex-Kino Gledališče
A glej ga zlomka! Taisti Chen Yinshen, ki je pred kamerami svečano obljubil 300 novih zaposlitev in objavil prosta delovna mesta za tovarno baterij, je po poročanju Večera nenadoma zavil z začrtane poti: zdaj ga zanima nakup televizije. V Klapšovem članku beremo, da si je z Bobkom že ogledal prostore in opremo.
Tele 59 je pred tedni že kupila TV3 v višini 1.118.466€, a se po domnevah Večera končno lastništvo obeta azijskim vlagateljem.
Motoviljenje azijskih investitorjev po Mariboru in njihovo odločanje za eno ali drugo ali tretjo investicijo — ne da bi se je res kdaj lotili — postaja iz dneva v dan bolj tragikomično.
Edino logično vprašanje je, kakšnega izvora je tistega nekaj denarja, ki ga investitorji vendarle namenijo za kak neposrečen projekt.
Vsak dan bolj verjetno se zdi, da gledamo bizaren leteči cirkus, poln čudnih lastniških, hobotniških povezav. To smo že videli pri Kanglerju, le da kapital takrat ni prihajal iz tujine kot zdaj.
Vojna proti Večeru
Lani decembra sem pisal o posebnih preventivnih metodah, ki si jih je privoščil mariborski župan s selektivnim vabljenjem na tiskovno konferenco o prodaji Aerodroma Maribor:
“Župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju prodaje Aerodroma Maribor tujemu ‘strateškemu lastniku’ iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.”
“Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, g. Boris Bobek, pa tudi zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini 7 milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je 3 milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje ali pa niti niso imeli odgovora.”
Kolosalen nateg
Kmalu bomo videli, ali se za napovedano megalomansko investicijo v mariborsko letališče skriva nateg kolosalnih dimenzij. Novi lastniki so napovedali za več kot 300 milijonov evrov investicij, 3000 delovnih mest in 11 rednih linij.
Zaenkrat kaže slabo. Direktor družbe SHS Aviation iz Hongkonga je že za konec marca najavil prihod dveh airbusov 320, ki pa ju kar ni in ni.
Stroka je že povedala, da takim pravljicam ne verjame.
Obskurno je, da je župan s svojo ekipo v Xianu, devetmilijonskem mestu v provinci Shaanxi, ob zadnjem uradnem obisku Kitajske teden dni nazaj lobiral za letalsko linijo. To povezavo namreč omenjajo novi lastniki letališča. A ob prihodu domov Fištravec ni znal povedati prav nič konkretnega o možnem dogovoru.
Mariborski leteči cirkus
Vsak dan bolj verjetno se zdi, da gledamo bizaren leteči cirkus, poln čudnih lastniških, hobotniških povezav. To smo že videli pri Kanglerju, le da kapital takrat ni prihajal iz tujine kot zdaj.
Zaenkrat je oprijemljivo samo dvoje.
Prvič, da od vsega tega ni učinkov in investicij in da je zgodovina investicij nasploh v Fištravčevih dveh mandatih seštevek polomij. In drugič, da mariborski župan paradira naokrog, nabira gonge popularnosti za svoj umetniški vtis, govori o velikih projektih in se hvali, da so PR učinki njegovih 20 potovanj na Kitajsko že sami po sebi več vredni od realnega stroška poti.
Za to namreč gre. Gre za ustvarjanje videza, da je uspešen in da se močno trudi. V resnici pa je vse skupaj videti bolj tako, kot da hoče preslepiti občane.
Težava se bliža z nezadržno hitrostjo, sorazmerno z približevanjem volitev. Tako goste megle namreč ne bo mogel neskončno dolgo prodajati niti v primeru, če bo kupil deset televizij zase.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 12. aprila 2017, pod naslovom V Mariboru vse poti vodijo v Rim. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
