Zapojmo Junckerju tisto Preschengnovo: “Ne vrag, le sosed bo mejak!”

Na poti po Zürichu, 7. aprila 2017.

Vsem je bilo jasno, kaj bo za Slovenijo pomenil letošnji 7. april, ko so začeli veljati novi ukrepi varovanja schengenske meje.

Nastal je popoln kaos, običajen petek se je spremenil v večurno čakalnico na mejah s Hrvaško od Dragonje do Prekmurja. Da bi bila ironija še večja, se je to dogajalo v obeh smereh, tudi ob izstopu.

Vsak, ki zna sešteti 2 + 2, je to vedel tudi takrat, ko so v Bruslju sprejeli ta ukrep.

Med njimi so bili tudi Slovenci. Naši politiki so medlo opozorili, da to utegne v Sloveniji povzročiti težave, vendar niso ukrepali. Niso zahtevali slovenske izjeme, ki jo uredba sicer dovoljuje. Niso zaščitili interesov Slovencev. Spet so pokleknili pred mogočno bruseljsko administracijo, čeprav so dolžni zaščititi državljane pred takimi nepotrebnimi in neučinkovitimi ukrepi.

In kako bodo plačali to svojo kvizlinško držo?

Ves čas na eni ali drugi strani meje

Kolone na cestah in mejnih prehodih nas kot državljane neposredno prizadenejo. V majhni državi, kakršna je Slovenija, še toliko bolj.

Tretjina prebivalcev Slovenije živi blizu meje, preostali dve tretjini pa razmeroma blizu. Vse življenje se prevažamo čez meje. Veliko nas je, ki to počnemo, in to počnemo tudi pogosto.

Nekoč smo se vozili po kavbojke in kavo na Zahod, na morje in po službenih opravkih pa na jug in vzhod. Ljudje zdaj kupujejo kavbojke kar v BTC, še vedno pa hodijo na Zahod v Ikeo in vse pogosteje tudi po opravkih. Na jug še vedno hodimo na morje, na vzhod pa nekateri obujat spomine na Jugoslavijo.

Skratka, Slovenci smo ves čas na eni ali drugi strani neke meje.

Vlada bi morala vedeti, da so vprašanja, povezana z mejo in prehajanjem meje, za mnoge Slovence ključnega pomena za kvaliteto življenja. Stališče in ravnanje slovenskih politikov bi moralo biti s tem v zvezi zelo jasno in načelno.

Slovenska izjema

Režim, ki ga želi na schengenski meji vzpostaviti EU, je za Slovenijo nesprejemljiv.

Pogled na zemljevid Evrope jasno pokaže, da je to najbolj odprt in prehoden del schengenske meje.

Med Veliko Britanijo in schengenskim območjem (Francija, Nizozemska, Belgija…) je morje.

Na severovzhodu Finska in Norveška mejita na Rusijo, kjer je zelo malo prometa. Tudi Poljska ima z Rusijo in Belorusijo malo prometa.

Slovaki in Madžari imajo na drugi strani schengenske meje vojno stanje v Ukrajini. Madžari imajo na schengenski meji Hrvaško, Srbijo in Romunijo. Tu je prometa nekoliko več, vendar občutno manj kot v Sloveniji.

Grčija je schengenski otok sredi Balkana. Prehajanje meja je bilo v Grčiji ves čas povezano z dolgimi čakalnimi dobami in težavami.

Na zahodu pa se schengen razprostira do obale Portugalske in vključuje vse države tega dela Evrope.

Ugotovimo lahko, da je slovenski položaj v tem primeru res poseben. Tukaj se kopenska meja schengenskega območja zajeda najgloblje v osrčje Evrope, na rob Sredozemlja in skorajda v Alpe.

Tukaj poteka živahen mejni promet med Italijo, Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško. Tukaj je veliko osebnega prometnega tranzita med vzhodom in zahodom ter severom in jugom. Tukaj so ogromne sezonske migracije gostujočih delavcev z Zahoda na Balkan in turistične migracije na hrvaško obalo, eno od osrednjih evropskih destinacij, kamor ljudje najbolj množično potujejo z avtomobili.

Če za slovensko vlado to ni dovolj prepričljiv dokaz in alarm, da predvideni način preverjanja dokumentov vseh potnikov v vseh smereh na slovenskih mejah ni izvedljiv, potem res ne vem, na kakšen drug način bi jim to lahko dokazali.

Tako preprosto

Ukrep ne bo prinesel večje varnosti. To je jasno. Vemo, da je večina povzročiteljev terorističnih napadov v Evropi v zadnjih letih v Evropi tudi odrasla in da po njej potujejo z enakimi dokumenti kot vi in jaz. S schengenskimi dokumenti.

Slovenija bi morala EU vsaj zaprositi za izjemo pri izvajanju strogega nadzora meje, v skrajnem primeru pa Bruselj enostransko obvestiti, da ukrepa zaradi posebnih interesov Slovenije — ki sem jih omenil že zgoraj, dodam pa lahko še gospodarske —, ne sprejemamo.

Suverena država suvereno odloča o načinu in obliki nadzora svojih meja. Če tega ne zmore ali ne sme, ni več suverena država. Tako preprosto bi to moralo biti.

Vlada bi morala jasno sporočiti, da bomo varovali schengensko mejo, a na način in z metodami, ki ne bodo škodovali interesom Slovenije in njenih državljanov ter vseh, ki potujejo čez Slovenijo kot tranzitno državo. Okrepljen nadzor je lahko učinkovit, ne da bi pozvročal zastoje.

EU, CH, SLO: Še pomnite, tovariši?

Spominjam se časov pred 20 leti, ko sta Avstrija in Italija, takrat že članici EU in pozneje schengenskega območja, Sloveniji kot zunanji, tretji državi občasno zagrozili in se na mejah začeli obnašati tako kot zdaj Slovenci na meji s Hrvaško (ki je sicer že članica, mimogrede).

Po tednu dni smo Slovenci takrat zagnali tak vik in krik od Rima in Dunaja pa od Berlina do Bruslja, da so avstrijski in italijanski mejni organi hitro spet začeli preverjati potnike, prtljago in tovor po običajnih postopkih in je promet spet stekel razmeroma tekoče.

Slovenija je takrat celo znala izsiliti, da smo slovenski državljani lahko mejo prestopali v hitrejših kolonah, ki so bile do takrat rezervirane za državljane EU in Švice. Ste že pozabili na oznake EU, CH, SLO nad obmejnimi nadstreški?

No, EU se ni uklonila samo slovenskim zahtevam. V hitrem in neobremenjenem prehajanju meja v Slovenijo in na Hrvaško so predvsem videli svoj interes.

Opomini in ukori? Pa kaj?

Zakaj se slovenski politiki in člani vlade danes obnašajo drugače?

Racionalnih razlogov za takšno vedenje ni. Vsaj ne v interesu Slovencev. So pa partikularni interesi slovenskih politikov, povezani s priliznjeno, hlapčevsko držo v Bruslju.

Vlada se boji preurejanja Evrope. Če bi zavzeli samostojno, ostrejše stališče do varovanja schengenske meje na svojem ozemlju, bi tvegali opomine in ukore iz Bruslja, morda tudi grožnjo z izločitvijo iz schengenskega sistema.

Pa vendar vsi vemo, da bi ostalo samo pri grožnji. To je največ, česar je Evropska unija v tem trenutku sploh sposobna.

Druga stvar pa je delitev na Evropo dveh hitrosti. V zvezi s tem razvrščanjem v hitrostne skupine ne od slovenske vlade ne od predsednika nisem slišal drugega kot to, da se mora Slovenija potruditi in ostati med prvimi, najbolj razvitimi, najbolj povezanimi. Med državami, ki so pripravljene žrtvovati Bruslju največ svoje suverenosti za več Evrope.

Trenutek je vsekakor zrel za refrendum o tem vpašanju.

Nasvidenje na naslednjih volitvah

Na mejnih prehodih smo lahko nekaj dni zelo natančno gledali praktične posledice zgrešene politike priklanjanja, kimanja in vestnega izpolnjevanja nalog, ki so v popolnem nasprotju z interesi večine Slovencev.

Junckerju, ki rad citira literate in filozofe, in njegovim pajdašem v Evropski komisiji bi lahko povedali, da imamo Slovenci v himni pomenljive Prešernove verze: “Ne vrag, le sosed bo mejak!”

To nas obvezuje, da za svoje meje in prestopanje mej skrbimo odgovorno in predvsem samostojno.

Seveda tudi v luči tega, da bi bilo treba Hrvate, ki jih varovanje schengenske meje sploh ne zavezuje, prav tako poklicati k odgovornosti za njihov del krivde pri prometnem kolapsu.

Vem, vem. Od ljudi, ki se v Sloveniji trenutno ukvarjajo s politiko in imajo mandat za upravljanje z državo, bi bilo kaj takega utopično pričakovati.

Toda ko boste naslednjič šli na volitve, se spomnite na to čakanje na slovenskih mejah. Tega bo letos, se bojim, občutno preveč…

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 7. aprila 2017, na avtorjevem blogu pod naslovom Ne vrag, le sosed bo mejak!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.