Začetek preostanka mojega življenja z bratrancem od Fokuspokusa

V ponedeljek je bil začetek preostanka mojega življenja. Spodbudne besede iz knjig za samopomoč so v mojem primeru dobesedne. Zaposlila sem se v svojem Zavodu Časoris. To je bolj izven moje cone udobja kot sem si kdajkoli predstavljala.

Sem na svoji poti in niti približno se mi ne sanja, kaj me čaka. Vem samo, da postajam sam sebi gospodar.

Tega me ni strah. Lahko veliko in dobro delam. Nelagodje pa občutim, ker sem na poti bolj ali manj sama. Nenadoma se moram spoznati na pravo in ekonomijo, programiranje, snemanje video vsebin, fotografijo, trženje, marketing in oglaševanje.

Risati in računati ne bom znala nikoli.

Najbolj hecen občutek je v pisarni. Zdaj je že moja, opremljena s plakati in risbami po mojem okusu. A za razliko od tistih, ki imajo radi pisarne in mir, sem jaz človek odprtih prostorov. Mir potrebujem samo, ko pilim tekst.

Sicer pa imam rada okrog sebe glasove, dogajanje, ljudi. Zdaj jih bom srečevala, ko se bom z njimi dogovorila za sestanek.

Verjamem

Sestankov bo upam veliko. Če želim Časoris postaviti na noge, ga moram predstaviti mnogim: učiteljem, staršem in seveda otrokom.

Vendar verjamem vanj. Verjamem, da lahko tudi v Sloveniji zaživi projekt, kakršnega poznajo v Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi in številnih drugih državah.

Od prvega dne, ko se je porodila ta ideja, verjamem, da otroci potrebujejo svoj časopis. In da ga tudi želijo imeti. Za zdaj so njihovi odzivi spodbudni. Na Kulturnem bazarju so si z zanimanjem ogledovali, kako nastaja časopis, kako se njihove besede prelevijo v članek.

Tam je Časoris tudi pokazal, kaj zmore kot medij: kako se lahko vsebine prepletajo na portalu in na družabnih omrežjih. In pokazalo se je tudi, da je Časoris pravi odgovor za vse tiste vsebine o otrocih in za otroke, ki niso dovolj pomembne, da bi se prebile v velike medije.

Nišni mediji

Podobno kot Fokuspokus je tudi Časoris nišni medij. Oba nagovarjata določeno občinstvo. Pisani paleti slovenskih medijev sta se pridružila približno hkrati. Na nek način sta tako rekoč bratranca.

Ustvarjala sva ju prijatelja, vsak iz svojega razloga, toda s podobnim predznanjem in s podobnimi ambicijami. V prvi fazi nastajanja sva se o tem veliko pogovarjala. Zanju sva iskala vsak svojo najboljšo pot. V marsičem se nisva strinjala, marsikdaj trmasto vztrajala pri svojem. Za dolgo leto sva se na tej poti tudi razšla.

Zdaj se zgodba obeh bratrancev znova prepleta. Tega sem vesela. Kot sem tudi vesela, da sta samo del palete. Nišni mediji so pomembni, a prav tako pomembni so tisti, ki ponujajo novice za vse. Vsaj jaz v njih najdem veliko informacij, idej in navdiha. Tega sem vesela, ker verjamem v medije.

Verjamem, da potrebujemo Fokuspokus, ki nam daje misliti. Verjamem, da potrebujemo Časoris, ki nam razlaga svet skozi otroške oči. In verjamem, da potrebujemo tudi vse druge časopise, radijske in televizijske oddaje ter spletne portale, ki nas povezujejo, tudi kadar tega ne vemo. Kadar tega nočemo. In kadar v to ne verjamemo.