Sedem let po aferi bulmastifi: Vsi smo Atos, Atlas, Joy
Čez sedem let vse prav pride. Tudi to, da policija privede na sodišče (suspendirano) tožilko — in zato, da obudimo spomine na afero bulmastifi. S tistim neposrečenim filmom kot svobodno interpretacijo zoofilije si na žalost ne moremo prav nič pomagati.
Le kdo se ne spomni dogodka — ai, po mnenju različnih razlagalcev: nesreče, zločina, perverzije, kinološkega incidenta, simbola gnilobe pravne države, sodnega in represivnega aparata, pokvarjenosti elit itd. —, ki je februarja 2010 Slovenijo pognal na rob živčnega zloma.
Ah, kakšen živčni zlom, to je bila popolna histerija. Čisto možno, da se je javno mnenje prav takrat nepopravljivo prelomilo. Bulmastifi so do smrti oklali svojega gospodarja, zdravnika Baričeviča, vendar so tudi požrli kulturo izražanja mnenja in zmožnost racionalnega razmišljanja o javnih dogodkih v pasji uti, ki ji rečemo Slovenija — in seveda zaupanje in vero, da je v njej z malo truda le nekako mogoče kolikor-toliko normalno živeti.
“Naša zmedena justica”
Ko skratka berem o prisilni privedbi nekdanje vodje posebnega oddelka za preiskovanje policistov na specializiranem državnem tožilstvu, si ne morem kaj, da ne bi citiral ciničnega Boštjana M. Zupančiča, ki je v zadnjem intervjuju v Večeru in na Fokuspokusu “našo zmedeno justico” pojasnil z dejstvom, da je “Pravna fakulteta dala diplome ljudem, ki jim jih ne bi bila smela” in da “gre za kolektivni IQ […] personalne sestave sodišč”.
Del zmede je seveda tudi to, da sodišče obdolženki celih nekaj let ni moglo ali znalo vročiti sodnega poziva in da še zdaj ne ve, ali je očitano dejanje zastaralo (kar po koledarju je) ali ne (kar po zakonu oz. glede na interpretacijo zakona morda ni).
Tožilka je obtožena, da je zaupne dokumente iz spisa dala novinarju, ki je znan po divjih teorijah zarot in si je pri aferi bulmastifi z njeno pomočjo še posebej dal duška.
Še dobro, da ni obtožena, da se je novinarjeve bujne domišljije navzela tudi sama: policista, ki sta preiskovala kraj dogodka, je obtožila nevestnega dela, postavila hipotezo, da je bil Baričevič v resnici umorjen in za nameček še ovadila sodnico.
In še dobro, da ni obtožena tudi tega, da je bil dotični novinar njen “intimni prijatelj”.
Pa naj še kdo reče, da Slovenija ni pravna država!
Krivi pa smo vsi — čeprav se temu zavedanju izmikamo nekako tako, kot smo ekskulpirali Atosa, Atlasa in Joy — ker psi pač razmišljajo nagonsko in se ne ravnajo po moráli ali kaj šele zdravi pameti.
Psi nimajo morale
Več ko vemo o zloglasnem dogodku na Oražnovi in o vsem, kar se je v zvezi s tem dogajalo v nadaljevanju — po zaslugi policije ter tožilstev in sodišč, predvsem pa tudi medijev —, bolj je resnica tudi nezanesljiva in vprašljiva.
V Sloveniji se delamo, da nam ni jasno, da so policijske preiskave ter obtožnice in razsodbe pomembno, če že ne najpomembnejše merilo resnice. Ker bolj ko nesreče ali kazniva dejanja spodbujajo populistično domišljijo in bolj ko se simbolično prilegajo predstavam ne- ali dezinformiranih, a po informacijah hlepečih državljanov, manj je tudi možnosti, da bo tudi represivni aparat opravil svoje delo tako, kot je treba.
Pogosto slišimo, da sodniki in tožilci — podobno kot politiki — nimajo pravega, življenjskega stika z realnostjo. Po mojem pa bi ga morali imeti še manj. Zlasti ne bi smeli biti pod vplivom medijev. Morali bi biti popolnoma diskonektani. Morali bi jim prepovedati brati slovenske medije.
Ne gre za to, da jim na besedo verjamejo. Gre za to, da so z mediji kontaminirani. In to ni dobro. Ne predstavljam si sodnika ali tožilca, ki bi bil sposoben objektivno tožiti ali razsojati v zadevah, če ni na popolnem medijskem postu. Kot priča primer inkriminirane tožilke, ki se je zasebno in profesionalno spentljala z novinajem sumljivega slovesa, je pri nas ravno obratno.
In ne gre samo za to, da se afera bulmastifi z leti oddaljuje v fiktivno in fiksirano nepozabo. Gre tudi za to, da se umazanija z novimi in novimi informacijami v zvezi s tem nalaga in nalaga in s svojo stupidnostjo onesnažuje vso Slovenijo.
Krivi pa smo vsi — čeprav se temu zavedanju izmikamo nekako tako, kot smo ekskulpirali Atosa, Atlasa in Joy — ker psi pač razmišljajo nagonsko in se ne ravnajo po moráli ali kaj šele zdravi pameti.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. aprila 2017, pod naslovom Vsi smo Atos, Atlas, Joy. Verzija na Fokuspokusu je editirana.