Hvala kurcu, da mam kje bit.

Včas, ko močno dežuje ali sneži, gledam čez okno. Potem se stisnem pod kovter in pomislim, hvala kurcu, da mam kje bit. Zaenkrat.

Včas, ko pridem do koga na obisk in gledam flet v treh štukih, pa terasa, vrt, vse na nov narejen, pomislim na študentsko luknjo, kjer živim in si mislim, da kako the fuck sem kle pristala.

Tko, ženska, da si cel life sam žurala, uničla sebe pa še koga vmes, pa mal pozabla, da ti starci ne bojo mogli kupit stanovanja.

Ampak pol spet pomislim na cesto, dež in sneg in si spet rečem: “Sam da nisem na cesti.”

Ker ulica ni nobena zajebancija. In zato se ne čudit, če vas brezdomci fehtajo za keš in zagonijo namesto za sendvič za liter vina. Kako boš trezen preživel ulico?

“Delat, banda! Marš!”

Najboljši so mi kakšni pametnjakoviči, k zasikajo nazaj: “Delat pejd!”

Ja, genij. Zarad tebe, zarad tvojga dobronamernega nasveta bo človek dvignil rit, zamenjal cel proces v možganih, cel lifestyle, vsi znanci in sorodniki, k ga več nočejo poznat, se bojo čudežno vrnili. Čez dve uri bo že službo iskal, vmes še rehab odfural in jutr že polagal varščino za najem fleta.

Včas je mogoče res blo tko, da so na cesti pristali uni, k se jim je res jebalo za vse. Taki, moj stil, kao brezdelneži. Če v današnjih cajtih ne boš ene položnice plačal, ti bo država zaskvotala flet in naslednji dan boš že ti un, k se mu bo folk posmehoval: “Delat, banda! Marš!” Spal boš med podganami pod mostom.

You don’t know what you got ’till it’s gone.

Nimam več živcev za cimre

Jaz sem dala skoz že vse vzpone in padce. Imela flet v najemu od Italije do Zgornjega Kašlja. Poznam cesto. Mogoče zato tud mal bolj štekam. Ena znanka mi je enkrat rekal: “Joj, Tereza, men gre tok na živce, k se kdaj s klošarji pogovarjaš.” — Dej pejt ti v rit. Ne štekaš osnov. In pol mi prijavi: “Dej, morm letet, dans mam najemnino.” — Da jo pobere, ne plača.

Kar je super. Nisem ena od unih, k jih moti, če majo drugi več. Men se zdi v bistvu čist normalno, da majo vsi več k jaz. Sej niso živeli tko k jaz.

Je pa seveda kle tud od sreče odvisno. Eni starši majo več keša za pomagat otroku, eni majo babice, k jim kej zapustijo. Eni pa čist sami vse. Jaz sem en od tistih profijev, k mi je uspelo vse uničit, čeprov sem mela vse možnosti. Čist fucking vse. Poznam ljudi, k niso imeli nič, pa so dans direktorji in gospodje zame.

Pa ne da bi hotla bit kej druzga kot sem. Taka sem mogla ratat. In ker sem ratala taka, sem mogla tud za najemnine kr neki zmetat. Dejmo rečt, da jaz.

Bit podnajemnik so tud komedije. Ali bit cimer. Zdej res ne bi mela živcev cimrov prenašat. Life te nč ne vpraša, če maš ti živce za to pa to, življenje te kr samo fukne v gnojnico. Pa zdej plavaj, pa še dihaj dalje.

Adijo za dober dan

Fuck, zdej ko pomislim, kokrat sem se selila in kje vse nisem bla. Prenašanje enih in istih cunj (rabim vse,ker enkrat bom spet tko suha!), istih knjig, istih drobnjarij. Prenašanje sebe iz enga na drug konec.

Lastniki fletov so spet pesem zase. Eni so čist na easy, njih zanima sam keš na ta prav datum. Eni drugi bi kr neka svoja pravila turili. Takim rečeš že za dober dan adijo.

Čeprov se lahk tud kle zajebeš. Enkrat sem mela eno sobo nekje pri eni ženski najeto. Pridem domov ob šestih zjutri, k sem rabla ene pilule, pa vidim da se v pojstli neki premika. In sam zagledam bučo od lastnice pa njenga moža kako me butast gledata, da kaj delam tam. Ju gledam k debil nazaj tam v moji pojstli in mi ženska prijavi: “Kako pa to da si prišla? Sej si skoz pri tipu.”

A, ma nemoj. Jaz sem lahk tam po pol leta, sam najemnino pa ti plačuje kdo, ti lastnica?

Od takrat naprej sem sam še garsonjere po blokih najemala. Nobena hiša, ništa. Nekje, vsi na kup nametani k mravlje, pa vsak svoja posla. Jeba je sam ta, če se odloči lastnik pol en dan prodat flet. En je prodajal flet, ampak jaz sem bla še notr, da si najdem v miru nov plac. In so kr k men na vrata hodili na oglede in obhode. Jaz k en butelj vsa zapušena tetris špilam za compom, nepremičninar jim pa vmes vse živo prodaja.

Jao, ne mi vdirat v moje vesolje. Sej vem, da ni moje, sam je moje. Un modrc tam je moj, pa un prah nepobrisan na TV-ju je tud moj.

Enkrat sem vprašala to znanko, kako izbere folk za podnajemnike. “Sam da nimajo otrok,” je pribila iz šusa. “Unih ne moreš pol ven vržt.” Aja, tko to gre. “Najrajš mam en miren par.” Valda, najboljš dva k kariere gradita, pa sta po 12 ur na jobu, pa ne bosta juzala fleta nč. Dva amiša si nabavi, pizda.

Z bivšim tipom sva živela nekje oziroma on je pri men skoz visel in ko sem lastniku rekla, da odhajam, je bil prov v šoku, da zakaj pa tko.

Ker če realno pogledam, sem bla vedno dejmo rečt vzoren podnajemnik. Razčefukala nisem nč, policija mi enkrat ni nikjer na vratih zvonila zarad prenaglas muske. Men je važno sam to, da se mi noben v nč ne vtikuje, da mam komot frende ali kogarkol pr seb, da se kadi ganja ven iz fleta skoz pa res dans ni več tak bav-bav. Da pride sam enkrat na mesec lastnik po keš in to je to. Še rajš mam da mu tja kam v Prekmurje nakažem.

Carbonara

Ampak model se je zamoril bolj zato, k bo moral sam spet iskat nove ljudi za notr. In pol smo pri denarju. Kok sem vam že dala dve leti nazaj? Kok dobim nazaj? Ja, valda, ful je bil vesel. Je že uočil neki na stropu v kuhinji: “A to ste se pa z jajci obmetaval?” — Kakšna jajca, carbonara je bla. Pač, burno razmerje, nimaš kej. — “Aha, pobelit bo treba.” — Ding- ding-ding, preštevava obadva v glavi denar, on gleda sebi v plus, jaz v svojega, čeprov ne boš kot podnajemnik nikol v plusu.

“Čakte, a sem jaz v pobeljenega prišla?”

“Ja, ne, sam ni blo carbonare.” — A dej ne seri. Vmes še dvakrat vpraša, zakaj sploh odhajaš, in ne šteka, da mu razlagaš, da pač po sili razmer greš nekam drugam.

Na konc se zdilava tko, da sva kao obadva neka zadovoljna. Sej itak druge nimaš. Sam da ne bo cesta.

Priletel je z balonom

To je bilo štir leta nazaj in od takrat sem kle. Ko sva s fotrom neki prenavljala, sem vmes, ko mi je pribijal pluto nad pisalno mizo, nabijala: “Veš fotr, na to pluto bom lepila listke, k bom jobe iskala.” Fotru je šlo sicer na smeh, ampak jaz sem kr vztrajala: “Boš videl, kle se bo neki spremenilo.”

Pluta je bla prazna mesec, dva, tri, pet. Šesti mesec se je znajdel prvi listek gor, na katerem je pisalo: “Imam knjigo. Creepyatrija.” Čez eno leto je padla pluta dol, ker ni blo več placa od izrezanih intervjujev in recenzij. Niso ble sicer službe, ampak neki se je spremenilo.

Z lastnikom se tud štekam. Kdaj ga srečam pri mami na kosilu ali fotru na večerji. In kdaj ga kličem za keš. Ga mam bolj streniranega. Sej sem zgodi začela. Pri 3 pa pol letih, ko je z balonom priletel v moje življenje.