Ministrstvo za kulturo, medije in strateško zapravljanje časa
Strategijo Republike Slovenije na področju medijev za obdobje 2017–25 smo dobili tudi zato, ker v uvodu v Nacionalni program za kulturo 2014–17 (NPK) piše, da jo bomo dobili. Resolucijo pač moramo imeti.
Druga obveznost je, da mora Ministrstvo o uresničevanju resolucije poročati Državnemu zboru. Če smo natančni, poroča predvsem o tem, kaj vse ni bilo narejeno in kaj je morda nekaj malega bilo.
Resolucija je neobvezen seznam želja. Parlament jo praviloma potrdi z večino glasov. Še noben minister ni odstopil zato, ker ni uresničil NPK. Noben poslanec in nobena vlada ga ni držala za vrat, češ, slabo delaš, ne uresničješ NPK — odidi.
NPK bi imel smisel, če ne bi bil resolucija, ampak zavezujoč dokument. Ker pa ni, je po mojem nepotreben. S pisanjem predlogov vsi skupaj izgubljamo čas.
Ampak hej, gre vendar za igro demokracije!
Užaloščena zainteresirana javnost
Ta igra vključuje zaposlene na Ministrstvu in užaloščeno zainteresirano javnost. Ta lahko kar naprej hodi na sestanke na Maistrovo, kaže s prstom na to, kar je črno na belem zapisano v NPK, in sprašuje odgovorne osebe, kdaj se bo uresničilo.
Ministri ali ministrice se najbrž nekaj minut res slabo počutijo, ker jim grejo tečni kulturniki na živce.
NPK slabo vpliva na žolč, jetra in ostale organe. In nič več.
Toliko o pomembnosti papirnatega brezzobega tigra.
Podobno kot NPK je MK izdelalo zdaj že potrjeno Strategijo.
Nekje v protokolih je gotovo zapisano, da je treba — vsakič znova — najeti strokovnjake, narediti raziskavo, prepotovati pol Slovenije, omogočiti nekajdnevno javno razpravo. Kar konkretno pomeni, da jim lahko pošljemo elektronsko in polžjo pošto s pripombami.
Ko vse to odkljukajo, so zadovoljni. Demokratični krog je sklenjen.
Nič ni tako dobro za spravo kot Grimsov zakon
Res je, da rabimo nov Zakon o medijih in RTV, ker sta stara že zaprašena. Toda roko na srce, nič ni tako dobro za politično spravo kot Grimsov zakon. Vsem politikom je prišel še kako prav. Ko so ga desni sprejemali, so levi protestirali — toda potihem so si meli roke, super, ko bodo oni na oblasti, ga bodo tudi s pridom uporabljali.
Resda potem Majda Širca (2010) spiše svojega. A kaj, ko takratni predsednik vlade, danes kralj Instagrama, dvigne kazalec, češ, ne dirajte mi RTV.
Ta nesprejeti zakon so snovalci Strategije brali. V delu, ki se nanaša na RTV, so ga kopi-pejstali. Malenkosti.
Toda kdo so snovalci, avtorji? Kdo je odgovoren za Strategijo? Minister jo po definiciji razlaga in zagovarja, vendar neuspešno. Prejšnja ministrica je povabila strokovnjake. Vemo koga. Njihovo delo je bila priprava izhodišč.
Simptomatično in problematično je že dejstvo, da je v. d. direktorice direktorata za medije Damjana Pečnik, sicer državna sekretarka na MK. Strategijo pišejo brez odgovorne osebe s polnimi pooblastili. Jo iščejo in je ne najdejo?
Oddelek za medije je kadrovsko podhranjen, inšpektorjev je malo, rabijo veliko časa, da sploh reagirajo na pritožbe.
Demokratično zavlačevanje
Ta dragoceni čas bi lahko porabili za pisanje Zakona o medijih in RTV. Ampak ne. Potrebno je bilo demokratično prelaganje in zavlačevanje. Že pred Strategijo me je skrbelo, kako se bodo lotili spremembe zakonov. Zdaj, ko je sprejeta, me skrbi še tem bolj.
V uvodu je zapisano: “[Valiconova] Raziskava je tudi opozorila na vse bolj opazno uveljavljanje novih ‘medijev’ (Google, Facebook, Twitter in druge spletne platforme), saj je iz rezultatov jasno vidno, da uporabniki daleč največji del informacij z določenih področij pridobijo s pomočjo teh platform oziroma da klasični mediji le še v zelo majhni meri dosežejo zlasti mlajše uporabnike.”
Je v strategiji zapisan odnos do te — in ne samo te — javnomnenjske ugotovitve? Kako vidijo odnos med tradicionalnimi in novimi mediji? Rešujejo medije, lastnike ali novinarje? Prekernosti poklica se zavedajo. Reševali jo bodo v glavnem s kolektivnimi organizacijami in podpirali mlade do 30. leta starosti.
Mrš, 30+! Razumem sporočilo.
Splošni vtis ob branju Strategije medijev je, da je zasnovana za čase, ki so minili. Kot da je SFRJ pravkar razpadla in kot da se je internet pojavil dan potem — potem pa so en teden razmišljali in napisali Strategijo.
“Interesna zastopanost”
So se za medijsko pismenost medresorsko uskladili? Sestavili komisije z različnih ministrstev, da dopolnijo in spremenijo kurikulume? Kako bodo “uredili” oglaševanje v medijih? Kaj je javni interes? Ali v javni interes spada vsak, ki se ima za medij?
Strategijo zdaj vsi v glavnem berejo po principu, ali smo not ali nismo — oz. kdo je bil dovolj glasen in tečen, da se mu je uspelo zrinit med vrstice.
Branje več verzij Strategije je bilo najprej šokantno, vedno znova pa razočaranje — neglede na vse popravke. Splošni vtis ob branju je bil, da je zasnovana za čase, ki so minili. Kot da je SFRJ pravkar razpadla in kot da se je internet pojavil dan potem — potem pa so en teden razmišljali in napisali Strategijo.
Mentalni okvir Strategije je tak, da smo ujeti v časovno luknjo, ki se oprijema starih vzorcev (“interesna zastopanost”) in ki na “novo” gleda kot na nekaj, kar je v našem vsakdanjiku sicer prisotno, ne vemo pa še dobro, ali bo to trajalo. “Ne vemo, kaj se bo dogajalo s Facebookom in če bo leta 2025 sploh še obstajal.”
Tako nekako je minister označil nove medije v TV oddaji. Nismo v preteklosti, nismo v sedanjosti. Smo v časovni luknji. Detektiranje sedanjosti in orodij za prihodnost bi bila za začetek dovolj.
