Pogled z bicikla: Osebnostne pravice in problem medijskega linča precenjena

31.3.2017 / 06:10 2 komentarja
SLO je kmečka dežela kontrole, ki je ne prepuščamo nikomur iz druge vasi. Pravica molčečega. Pravica do neizgovorjenega.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Enkrat za spremembo hočem ali celo moram napisati konstruktiven in sentimentalno človeški, skorajda že gospodinjski članek. Motive imam tri, štiri:

  • prometno nesrečo prejšnji ponedeljek, ko je 21-leten paglavec z blaznim audijem do smrti povozil kolesarko, ki je pri zeleni luči pravilno prečkala Celovško;
  • dejstvo, da so mi v soboto po štirih letih spet enkrat ukradli kolo in zaradi česar sem že cel teden verpisst;
  • nakar še ta vzgojni prijem, ki ga opisujem v nadaljevanju.

Na koncu pa bom še malo standardno zoprn in se lotil komuniciranja Policije in medijev v zvezi s prevladujočim poročanjem o nesrečah in kaznivih dejanjih pri nas — o poročanju o samomorih sem že pisal —, ki nedosledno, vendar vztrajno sledi načelu, da imajo tudi storilci in povzročitelji (ali žrtve) pravico do zasebnosti oz. da je njihove osebne podatke treba varovati.

Krizni sestanek

Preden smo se prejšnji teden z mulcema odpravili s kolesi čez mesto, sem sklical krizni sestanek. Razložil sem jima okoliščine te nesreče. Dala mi je misliti. Vzgojno zgražanje nad evidentnimi prometnimi zločini ponavadi prepuščam drugim, ker se mi s tem ne ljubi ukvarjati — razen seveda, če gre za moje otroke. Pa še to, da Oskar in Jonas čez zimo nista bila na kolesu.

Pri svojih 8/9 in 10/11 letih resno kolesarita že tretjo sezono. Mislim, kot prava udeleženca v prometu, ne samo kot mala važiča na poganjavčku ali skiroju ali kolesu s pomožnimi koleščki. Pod mojim nadzorom sta prevozila že pol Ljubljane.

Opažam, da se težje znajdeta v centru — vključno s peš conami — kot pa v še takšnih prometnih zmedah na Dunajski ali Celovški. Čudno, ampak ožje ulice in pešci bolj zmedejo otroka kot pa mestne vpadnice in avti.

Kakorkoli: sta previdna, obvladata najpomembnejša pravila in imata smisel za orientacijo. Jaz ju striktno navajam na spoštovanje pravil. Kršenja pravil se bosta z leti naučila sama. Ker dokler ne znaš pametno kršiti pravil, ne moreš reči, da jih res obvladaš. Ampak to seveda ni nekaj, kar bi otrokom vcepljali starši.

Easy rider

Skrbi me pa kljub vsemu, ker je lahko za otroka usodno to sicer najbolj normalno in razumljivo prepričanje, da se mu ne bo nič zgodilo, če bo previden in če se bo držal pravil. Otrok ne razmišlja o tem — pa saj tudi odrasli samo včasih —, da so med udeleženci v prometu tudi debili.

Tako se pred rdečim semaforjem ubogljivo ustavita, vendar potem čakata zeleno v nizki preži kot šprinterja štartni strel. Da ne bi kaj zamudila ali kaj.

Kadar se peljemo naravnost skozi zeleno, ne vem, ali naj bom raje pred njima ali za njima — ker jima niti na misel ne pride, da bi lahko nek norec zavil v križišču desno in nam zaprl pot. To me včasih dela totalno živčnega. Da ne omenjam teh sicer nenevarnih neumnosti, da eden (in isti) vedno spidira 50 do 100 metrov pred mano, drugi pa se kot easy rider cijazi brezročno prav toliko za mano.

Če me kdo kdaj sliši, da se nekje na Dunajski derem za otrokoma, naj me prosim ne prijavi CSD.

Tako sem jima v petek zabičal, da morata obvezno še enkrat pogledati levo in desno, preden speljeta skozi zeleno luč, ker lahko še vedno kdo pridrvi. In da to ne bo nobeno zadoščenje zanju, da bo šel človek v zapor, če se jima kaj zgodi.

Gremo si na živce

Voziti se po Ljubljani s kolesom je praktično, ni pa vedno prijetno. Kolesarskih stez je ravno toliko, da se lahko Janković hvalisa. Veliko jih je v klavrnem stanju, speljane pa so tam in tako, da ne bi motile avtomobilistov in pešcev. Pa seveda jih.

Ljubljanski udeleženci v prometu si gremo na živce. Kolesarjem pešci, ki hodijo kot kure ali ovce, in avtomobilisti, ki se imajo za kralje ulice, pardon: urbanega prostora. In tako naprej, križem-kražem, medsebojno.

Dokler mi niso pred tednom dni z dvorišča ukradli kolesa, nisem nikoli pomislil oz. izračunal, da (parkiran) avto zavzame kakšnih 10 m² prostora, bicikel pa niti enega celega.

Na našem nevelikem dvorišču je več koles kot avtov, pa vendar se prerivamo v kotu pri stopnicah in se grebemo za staro stojalo za kolesa, na katerega lahko priklenemo tri kolesa.

V drugem kotu dvorišča, zazidanem s treh strani, je kakšnih 15 m² prostora, kjer ne more parkirati noben avto in kjer bi z eno samo steno iz rešetk in malo pleha za streho naredili super kolesarnico za vsa kolesa — ampak to bi odžrlo en parkirni prostor, sicer bi avto blokiral dostop vanjo.

Ne mislim, da bi morali samo v takih primerih “za kazen” obelodanjati, kdo točno je povzročitelj nesreče (ali storilec kaznivega dejanja). Policija pač tega ne dela, ker se sklicuje na varovanje podatkov — kar pa čudežno preneha biti argument, ko storilec pride na sodišče. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Ladri di biciclette

Kraja koles je nenavaden in nesramen šport. Kot nekdo, ki so mu v življenju ukradli že kakšnih deset koles (vključno s skiroji), imam tatove koles za še posebej sprevržene lopove.

Da se pri vsej mogoči in nemogoči sočlovekovi lastnini, ki jo je mogoče ukrasti — da ne omenjam vlomov ali celo ropov —, banda spravlja ravno na kolesa, je onstran mojega dojemanja.

Prepričan sem, da v Ljubljani ni človeka — razen morda takih, ki jih uporabljajo samo za rekreacijo —, ki bi kolo zvozil do konca. Komutersko kolo konča tako, da je ukradeno in zaživi novo, posmrtno življenje pod krinko.

Mojega nerazumevanja dejstva, da so na udaru tatov bolj kolesa kot pa avti, nima nobene zveze s tem, da je avto pač težje ukrasti in krajo ob preprodaji prikriti.

Za kazen? Ne!

Prejšnji teden sem na FB po omenjeni nesreči objavil tole:

“Čudno, da pri vseh teh sankcijah in akcijah, ki se jih Policija (očitno neuspešno) gre, še nikomur ni prišlo na misel, da bi odpravili ta nesmisel, da mora povzročitelj prometne nesreče ostati anonimen. Mene bi že ful zanimalo, kdo hudiča je mulc, ki piči po Celovški v audiju za 60–160.000€ in pri tem povozi kolesarko. Mu je foter dal A7 za vozit? Prijatelj posodil? Si ga je sam prislužil? In s kakšno/katero dejavnostjo? Cel psihološki in socialni profil in okoliščine bi me zanimale. Verjetno bi razkritje povzročitelja in povezanih oseb dobro učinkovalo tudi kot preventiva. Ampak ne, zasebnost je kao človekova pravica tudi zanj. Čeprav vdor v zasebnost v dani situaciji ne bi bil njegov najhujši problem. Kaj šele za žrtev…”

Ne mislim, da bi morali samo v takih primerih “za kazen” obelodanjati, kdo točno je povzročitelj nesreče (ali storilec kaznivega dejanja). Policija pač tega ne dela, ker se sklicuje na varovanje podatkov — kar pa čudežno preneha biti argument, ko storilec pride na sodišče.

Očitno je pri nas tako, da šele z ovadbo oz. obtožnico dobiš ime in priimek. Res ne štekam te logike, da neglede na dejanje, ki si ga zagrešil, ostaneš anonimen, dokler te ne pripeljejo na sodišče.

Del problem je seveda tudi to, da so mediji pri poročanju o prometnih nesrečah in/ali kaznivih dejanjih odvisni od pravil in prijaznosti Policije — ki je skoraj edina, ki operira s kolikor-toliko verodostojnimi informacijami in jih temu primerno monopolistično distribuira.

Blagor medijem, ki imajo veze na Policiji. Neuradnih informacij je pri vsej tej hipokriziji več kot dovolj. Težko delo za novinarje, da ne objavijo preveč, da si ne bi zapravili dostopa do neuradnih informacij!

Kontrola nad kontrolo

Nihamo med skrajnostma zlagane in neupravičene prijaznosti in medijskega linča. Kaj vse so mediji — ob potuhi zakonodaje — po eni strani pripravljeni objaviti o komerkoli zaradi česarkoli, po drugi pa se delajo fine in pravičniške, kadar objestnež nekoga povozi! Tega ne razumem.

Tudi nasplošno, ne samo v takih primerih, se mi zdi problem osebnih podatkov in medijskega linča precenjen. Na to bi morali paziti kvečjemu v primerih, ko so vpleteni otroci ali če gre za samomor, v primerih kaznivih dejanj pa nikakor ne. Niti ko gre za žrtve, kaj šele za storilce ali povzročitelje.

Neformalni, psihološki družbeni pritisk je legitimen, četudi neprijeten socialni mehanizem, s katerim lahko marsikaj dosežemo. Ker če morda še niste opazili, zanimanje javnosti za prometno nesrečo ali kaznivo dejanje narašča premosorazmerno s tragičnostjo, krutostjo, perverznostjo — kar so vse primeri, ki si jih najbolj želimo omejiti.

Vox populi že ve. Osebnostne pravice storilca/povzročitelja in žrtve — ki sta v tem krivično izenačena: kar je del krivde, ki jo seveda nosi prvi —, tu ne igrajo take vloge kot v normalnih okoliščinah.

Ampak tako pač je. Slovenija je kmečka dežela, kjer se ljudje med seboj spontano in tem bolj zagrizeno socialno kontrolirajo, po drugi strani pa kontrole nad kontrolo pod krinko osebnostnih pravic nočejo prepustiti tistim, ki niso iz iste vasi. Pravica molčečega. Pravica do neizgovorjenega.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE