60 let EU: Klavrna obletnica klavrne tvorbe, predestinirane za propad

Minuli teden je zaznamovala klavrna obletnica klavrne tvorbe, imenovane EU. Ob praznovanju se je izkazala kot to, kar v resnici je: kot umetna tvorba, ki je nastala iz interesov povojnih evropskih kapitalskih nacionalnih elit, da bi zagotovila enotno Evropo v ekonomskem smislu. To je bilo to, kar so elite v času uveljavljanja korporativnega kapitalizma potrebovale.

Dovolj zanimivo je, da je precej nenavdušen sprejem ob času njenega nastanka očitno dokazoval, da je velik del Evropejcev razumel idejo združene Evrope. Komu ali čému služi. In komu ali čému ne.

Po 60 letih je to razumevanje pozabljeno. Ko govorimo o EU, govorimo o politični ideologiji in političnih pravljicah, ki spominjajo na ideološki diskurz socialističnih večnacionalnih držav.

Tako kot danes v EU je tudi tam šlo za to, da so narodi končno uresničili svoje zgodovinske sanje. Šlo je za prvi pravilni politični sistem in za prvo pravilno politično ureditev za vse narode, ki so bili v te tvorbe vključeni.

Velika začetnica (“Ich bin Beginnerin.”)

Šlo je za to, da so narodi prvič dobili demokracijo. Kaj demokracijo! Dobili so demokracijo z veliko začetnico. In svobodo z veliko začetnico.

In tako kot danes EU je tudi socialistične multinacionalne tvorbe vodil najboljši interes vsake posamezne enote, ki bi se ji zgodile katastrofalne reči, če bi celota propadla. Tako kot v preteklosti tudi danes za narode ni preživetja zunaj multinacionalne tvorbe.

In tako kot danes je tudi v preteklosti bil vsak dvom v popolnost multinacionalne tvorbe razglašen za nacionalizem, konservativnost, populizem itd. Takšno razmišljanje je bilo rezervirano za najbolj nizkotne, najbolj zaostale, najbolj reakcionarne politične pozicije.

Kdor je tako razmišljal, je bil tako kot danes tudi v preteklosti razglašen za sovražnika. Zoper katerega se je bilo treba boriti. Zoper katerega je treba uporabiti vsa sredstva.

Ograj takrat sicer niso gradili. So pa sovražnike tako kot danes kriminalizirali, izganjali, zapirali in kar je še podobnih osvobajajočih ukrepov, ki jih država kot orodje vladajočega razreda uporablja, kadar ji gre za nohte.

DE in FR nimata pojma

Nekako je še razumljivo, da recimo Nemčija in Francija te podobnosti ne prepoznata, ker nikoli nista bili multinacionalni tvorbi. To se EU danes pozna. Njeni najbolj prominentni članici oz. voditeljici nimata pojma, kakšna politična tvorba je EU. Po kakšni logiki deluje in po kakšni bi morala delovati.

Predvsem pa nimata pojma, da problem niso desničarji, populisti, brexit, begunci in drugi domnevni razlogi za fiasko EU. Tudi ni problem v državljanih EU in ki so izgubili entuziazem za EU.

Krivda je v resnici v njih. V tistih, ki EU vodijo. Ki so jo skonstruirali in ki jo vodijo v lastnem interesu. In ki se razburjajo takoj, ko večina državljanov EU, zoper katerih interese v glavnem deluje, izkaže svojo skepso. Nestrinjanje. Ali apatičnost.

Niti-niti

In tako kot nekoč socialistične elite so tudi elite EU spregledale dejstvo, da so one same tiste, ki nosijo vso, ampak res vso odgovornost za delovanje ali nedelovanje političnih tvorb, ki jih vodijo.

Politične tvorbe same po sebi niso ne dobre ne slabe. Ni jim a priori usojeno niti da bodo delovale niti da ne bodo. Politične tvorbe delujejo, če njihovi voditelji razumejo, za kaj gre. In za kaj ne.

Dokler jih vodijo tisti, ki to vsaj za silo razumejo, delujejo vsaj za silo. Ko jih vodijo tisti, ki nimajo pojma, za kaj gre, pa politične tvorbe zaidejo v resno krizo. In prej ali slej propadejo.

Kaj pa stik z realnostjo?

Zato je Evropski uniji usojen propad. Politične, birokratske in ekonomske elite, ki jo vodijo, namreč nimajo pojma, kaj EU dejansko je in kako naj sploh dejansko funkcionira.

Kar naprej nam predavajo o tem, kako bi po njihovem morala delovati in kakšna naj bi bila. Povedano drugače, manjka jim stika z realnostjo. Kar je najbolje ilustriral Juncker ob velikem praznovanju, ko je rekel, da je bil brexit katastrofa. Kot da bi se mu šele zdaj posvetilo, da bo Velika Britanija res izstopila iz EU. Ali kot da je izstopila že včeraj. 

Tudi razumevanje brexita med evropsko politično elito peša. Dojema ga kot krivico. V resnici pa gre za simptom. Simptom EU. Ki je tako kot vsak drug simptom resnica. Resnica EU.

Resnica, ki jo je pokazal brexit, pa je to, da je EU tvorba najbogatejših v Evropi. Da se kot taka za druge ne zmeni. Da ni vódena v njihovem interesu. Da interesov revnejših in šibkejših ne samo ne ščiti, ampak jih brez zadržkov izrablja v korist najbogatejših.

In da takrat, ko deprivilegirani prebivalci EU povzdignejo glas in se zoperstavijo tej tvorbi, začne govoriti o zarotah. Demagogiji. Nacionalizmih. Populizmih. Itd. Samo o pravem vzroku ne govori — torej o lastni odgovornosti.

Govorance

Ob 60-letnici EU je treba jasno zapisati naslednje:

EU je kot kapitalski projekt obsojena na propad. In to zato, ker deluje v nasprotju z interesi večine. Govorance o svobodi, demokraciji, svetli prihodnosti, zgodovinskem interesu itd. državljanom EU ne zadoščajo več.

Iz tega izhaja, da lahko EU preživi samo, če bo začela delovati v interesu večine. Torej v interesu tistih, ki niso del politične, niti ekonomske ali kakšne druge elite EU. Ali povedano bolj slikovito: EU lahko preživi samo, če bo začela delovati v interesu Grčije. In Bolgarije. In drugih drugorazrednih kolonialnih članic EU. In v interesu delavskega razreda Nemčije, Britanije, Francije in vseh drugih delavcev, ki so državljani EU.

To so tisti, ki so večina v EU. In ker ima EU institut demokratičnih volitev, bo večina na volitvah zrušila elito. Če ne drugače. Ko bo dojela, da so pravljice evropskih elitistov in birokratov samo pravljice. Ideološka megla. Ki jo prodajajo zato, da bi lahko še naprej nemoteno izkoriščali večino, ki ne sodi v elito.

Zdi se, da čas, ko bo večina to spoznala, ni več daleč. Zato naj evropske elite že enkrat dojamejo, da lahko EU preživi samo, če bo delovala v interesu večine. Ne samo v svojem interesu. EU bo obstala, če bo v interesu večine. EU bo EU večine. Ali pa je ne bo.

Kar pomeni, da bi za njen obstoj sedanja politična in birokratska elita, ki jo vodi, morala oditi. Kar pa ni ravno verjetno.