RTV prispevek za klonirane viktorje

Pa naj še kdo reče, da RTV Slovenija ni varčna. Če so že zapravili veliko prispevkov odjemalcev električne energije za tisto grozno in glomazno kuliserijo, med katero so paradirali in poplesavali slovenski kandidati za Evrovizijo, pa so jo vsaj večkrat uporabili. Iz dveh večerov s po osmimi polfinalisti in enega finala z osmimi finalisti so naredili za približno osem ur programa plus kar dve, skupaj več kot eno uro dolgi oddaji Mojce Mavec o zakulisju in izvedbi Eme.

In to še ni vse! Že dva dni po Emi so jo prodali še klonirani reviji Vklop (ex-Stop) za podelitev vik… — pardon, žarometov in za nameček dvourno prireditev tudi direktno prenašali (in čez čas tudi ponavljali).

Žarometi so nove stare medijske nagrade, ki jih podeljuje bivša revija Stop, p.z.k. viktorji — dokler izdajatelj ni izgubil pravice do uporabe obeh blagovnih znamk. No, tudi revija Stop še obstaja in še vedno podeljuje viktorje oz. jih bo po premoru zaradi propada prvotnega izdajatelja podelila aprila.

Eni in isti

Po mojem sem skoraj edini Slovenec, ki nikoli ni bil na podelitvi viktorjev. Niti na tistih originalnih. Vedno se mi je zdelo preneumno, da podeljujejo medijske — poudarjam: medijske! — nagrade, dobivajo pa jih samo televizijci (in radijci), zraven pa še pop glasbeniki in drugi ustvarjalci.

Viktorji so bili od nekdaj kategorialna, za resne avtorje žaljiva zmeda, ki je v isti koš tlačila tako novinarje in estradne pajace kot tudi najboljše informativne (ali celo kulturne) oddaje in tipično slovensko razvedrilno slaboumje. In kot da že ta kolobocija ne bi bila dovolj, so leto za letom, dokler je bila neka oddaja pač popularna, pogosto dobivali viktorje eni in isti voditelji.

Simbol nečimrnosti

Slovenija ne premore toliko RTV in pop produkcije, da ne bi to utrujajoče in ponavljajoče se nagrajevanje izpadlo smešno.

Tako so viktorji postali simbol slovenske medijske nečimrnosti, televizijske prepotentnosti in domačijskega trepljanja po ramenih. Deklarativno so hoteli biti nekaj takega kot oskarji, žal pa pri tem niso upoštevali, da za takšno množico nagrad — in že samih nominirancev — rabiš konkretno, bogato, kvalitetno produkcijo, če hočeš izbrati res izstopajoče.

Pod vsako kritiko

A če nič drugega, viktorji kot prireditev in kot nastopajoči na viktorjih so bili včasih boljši od nagrajenih oddaj in nagrajencev. Včasih so se podeljevalci in ustvarjalci prireditve in nastopajoči za to potrudili. Zdaj se pa ne več. Letošnji žarometi [26. februarja] so bili pod vsako kritiko.

Ne spomnim se, da bi viktorje podeljevale tako neposrečeno izbrane osebnosti, da bi bile kategorije tako zmedene, da bi govoričili take neslanosti, da bi bili nastopajoči tako grdo oblečeni in da bi bil tako zanič scenarij in prenos tako slabo zrežiran.

Pa saj drugače tudi ne more biti. Karkoli že smo si mislili o starih viktorjih, slovenski holivudarji so bili še pred petimi ali desetimi leti vsaj približno na nivoju. Žarometom pa se danes pozna, da televizijski in glasbeni in medijski standardi padajo in da se temu padanju ne more izogniti niti prireditev, ki te standarde nagrajuje.

Pa še Pahorjevo minglanje

In če smo že pri tem, imam še dve pripombi.

Za začetek se mi zdi nesprejemljivo, da TVS prenaša prireditev samo zato, ker ji nekdo plača za dve uri programa, da lahko potem vmes vrti reklame za svoje čudaške klonirane revije. Naj si Odlazek kupi oglasne termine posebej. Ne more se TVS obnašati kot komercialna televizija. Ali mar mislijo, da prenašajo Prešernove viktorje?

Potem pa še Pahor. Kot že velikokrat doslej je še enkrat dokazal, da nima pojma, v kaj se spušča. Demetru Bitencu bi lahko sam podelil državno, predsedniško odlikovanje, ne pa da mu predaja nagrado v imenu nekoga drugega.

Ah, ja, se pač splača minglati na estradni sceni. Te ljudi bo še rabil.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v marčni številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.