Naj me koklja brcne, če ni 2TDK trojanski konj za Madžare!

24.3.2017 / 06:08 Komentiraj
Zakaj hoče SLO vlada izpeljati organizacijo, financiranje gradnje proge Divača–Koper čez 2TDK in ne SŽ Infrastrukturo?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o 2TDK.

Treba je povedati, da je pri tem, kar je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se — sicer po polžje — premika v pravo smer. Čeprav je še vedno izgubljena na sicer znanem terenu in še vedno stoji na čudnih, nedorečenih, strateško škodljivih izhodiščih v zvezi z vključitvijo zalednih držav v sofinanciranje projekta.

Kot boste videli v nadaljevanju, hoče vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo z ročnostjo 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Pri tem pa sploh ne pove, kolikšna bo cena tega posojila, niti da ne bo ugodneje, kot če bi se sama zadolžila na finančnih trgih.

Pozitivni premiki

Med ključne pozitivne premike spada to, da je vlada končno spoznala, kar ji trobimo že dobri dve leti: da bi bila gradnja proge Koper–Divača (v nadaljevanju: PKD) kot javno-zasebno partnerstvo (JZP) finančno nesmotrna za javne finance. Vlada se je JZP navidez odpovedala in govori samo še o možnosti javno-javnega partnerstva (JJP) z vključitvijo zalednih držav v sofinanciranje.

V tem pa se skrivajo pasti, ki jih vlada noče obelodaniti.

Drugi pozitivni premik je, da vlada ne načrtuje več holdinga med Slovenskimi železnicami in Luko Koper oz. vključitve kapitalskih deležev države v obeh podjetjih v družbo 2TDK d.o.o., v kateri bi država imela manjšinski delež.

Če bi se to zgodilo in če bi večinski delež v družbi 2TDK dobile tuje družbe (ali države), bi s tem de facto dobile tudi večinsko lastništvo in kontrolo nad obema SŽ in LK. Kar bi bilo v nasprotju s sprejeto Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države.

Tretji napredek vlade je v identifikaciji možnih virov financiranja (proračunska sredstva, kohezijska EU sredstva, EIB kredit plus nedefiniran način in višina sofinanciranja zalednih držav) ter možnih virov pokrivanja finančnih izdatkov za pokrivanje stroškov zadolževanja.

Med temi so navedeni standardna uporabnina za železniško progo in trije novi viri: predornina (pribitek k uporabnini za uporabo predorov), taksa z višjo cestnino za tovornjake in dodatna dajatev na pretovor v Luki Koper (pretovornina).

Zakaj vlada komplicira?

Iz tega sledi, da vlada načrtuje višjo uporabnino (s predornino) na odseku nove proge med Koprom in Divačo, kar je razumljivo in logično. Vendar je izvedba nesmiselna. Bolj smiselno od administriranja s predornino na enem odseku proge bi bilo podvojiti sedanjo nizko uporabnino (okrog 1,10€ na vlakovni kilometer), s katero država letno pobere samo okrog 7 milijonov evrov. S podvojitvijo splošne uporabnine za železniško infrastrukturo bi bila ta še vedno za okrog 20% nižja kot v Avstriji in Italiji in manj kot polovična glede na Madžarsko ali Poljsko.

Večji problem je obdavčitev pretovora v Luki s posebno pretovornino. S tem bi se pretovor v Luki podražil, kar bi jo naredilo manj konkurenčno v primerjavi s sosednjimi pristanišči. Bolj smiselno bi bilo prek dividend participirati na dobičkih Luke Koper. Z novo progo se bo pretovor in s tem dobički Luke povečali, s tem pa tudi prihodki države kot večinske lastnice prek dividend.

Ni jasno, zakaj je vlada tukaj zakomplicirala zadeve in se ni raje odločila za že uveljavljene predloge, da se anuitete za najem kreditov za gradnjo PKD (ob uporabnini in cestnini za težke kamione) plačujejo iz koncesnine Luke Koper ter dividend od Luke Koper in Slovenskih železnic.

Kako je mogoče organizacijo in financiranje gradnje milijardnega projekta prepustiti družbi z dvema zaposlenima, ki sta povrhu še brez izkušenj? Bistveno bolj smiselno bi bilo prenesti te naloge na družbo kot SŽ Infrastruktura, ki se s tem področjem že desetletja profesionalno ukvarja ter ima izkušnje in kadrovski potencial.

Polje nedefiniranosti

Čeprav se odločitev, da vlada ne bo šla v JZP, temveč z vključitvijo zalednih držav v sofinanciranje projekta v JJP, na prvi pogled zdi privlačna, pa se hudič skriva v podrobnostih. Problem je v nedefiniranosti tega sodelovanja, poračunavanja finančnih obveznosti in kasnejše delitve donosov. 

Vladna ideja je naslednja:

“Koncesijo za financiranje gradnje in upravljanje drugega tira bi podelili družbi 2TDK. Zakon predvideva, da Slovenija ohrani več kot 50% oz. najmanj eno delnico več kot drugi družbeniki v 2TDK. Slovenija je tej družbi namenila 200 milijonov evrov, verjetno pa bo v njen delež všetih še doslej porabljenih 55 milijonov. Delež evropskih nepovratnih sredstev v 2TDK ne bo vplival na razporeditev kapitalskih deležev.”

Če želi država v podjetju 2TDK obdržati večinsko lastništvo, smejo k vložku naše države (255 milijonov evrov) zaledne države prispevati največ okrog 250 milijonov evrov. Ob tem naj bi 2TDK bil deležen še nepovratnih evropskih sredstev (ki pa se ne štejejo v kapitalske deleže).

Če predpostavimo, da bo teh za približno 150 milijonov evrov (po preusmeritvi iz drugih kohezijskih politik), bi imel 2TDK zagotovljenih okrog 650 milijonov evrov.

Če bi država izbrala stroškovno najugodnejšo varianto dvotirne proge (vendar z opremo zgolj enega tira) v vrednosti okrog 950 milijonov evrov (z DDV), bi za financiranje ostalo še 300 milijonov. Ta sredstva bi lahko 2TDK pridobil denimo s kreditom pri EIB po ugodni obrestni meri (2% ali manj). Na prvi pogled privlačna finančna konstrukcija. Problem pa je, da gre v ozadju za nekaj več:

“Pirnat [je] dodal, da zakon ureja financiranje, a ne s konkretnimi zneski, temveč z mehanizmi za pridobitev virov in poplačevanje najetih kreditov, [pa] tudi zagotovitev donosa na vložena sredstva. To pomeni, da podjetje pričakuje zaslužek na račun vloženih kapitalskih deležev.”

Denimo, da 2TDK z državnim jamstvom pridobi 30-letni kredit (za 300 milijonov evrov) pri EIB po 2-% obrestni meri. Torej bo 2TDK letno odplačeval anuiteto v višini 13,4 milijona evrov (glavnica + 2% obresti na preostanek kredita).

Toda kako bo 2TDK odplačeval donos na kapitalski delež in na koncu povrnil kapitalski delež slovenski državi in zalednim državam? In kakšna bo zahtevana stopnja donosnosti?

Ker gre za kapitalske naložbe za obdobje trajanja koncesije (30 let), postane zadeva nekoliko bolj kompleksna. V primeru običajne finančne naložbe bi investitorji vložili vsak po 250 milijonov evrov v 2TDK za obdobje 30 let, pobirali letne dividende kot donos na svojo naložbo in po preteku 30 let prodali svojo naložbo.

Toda komu bo v konkretnem primeru Madžarska prodala svoj delež v 2TDK po 30 letih? Slovenski državi? Kolikšne dividende (donos) bo želela Madžarska letno dobivati za svojo finančno naložbo v 2TDK? Dva, 3, 4, 6, 8% ? In kolikšen bo zahtevani donos slovenske države za njeno finančno naložbo v 2TDK?

Neroden aranžma

Ta aranžma s kapitalskimi deleži tujih držav v 2TDK je neroden. V bistvu pomeni nekaj podobnega, kot če bi 2TDK izdal 30-letno obveznico, sproti odplačeval obresti in na koncu 30-letnega obdobja v enkratnem znesku odplačal še znesek celotne glavnice (seveda bi to namesto njega morala narediti država).

Drugače povedano, s tem aranžmajem o vključitvi zalednih držav v sofinanciranje gradnje PKD želi vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let — vendar v smislu obvezniškega in ne kreditnega financiranja —, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Kar pomeni, da bi slovenska vlada s to maškerado rada prikrila, da se je njen javni dolg dejansko povečal za znesek madžarskega kapitalskega deleža v 2TDK.

Ta trik je po svoje razumljiv. Vprašanje pa je, koliko bo davkoplačevalce stal. Nas bo posojilo madžarske vlade stalo več ali manj, kot če bi se slovenska vlada sama zadolžila na finančnih trgih?

Problem je namreč v tem, da se Madžarska na finančnih trgih zadolžuje bistveno dražje kot Slovenija — kar štirikrat dražje. Za slovenske 10-letne obveznice finančni trgi trenutno zahtevajo nekaj manj kot 1-% donos, za madžarske 10-letne obveznice pa kar 3,7-odstotnega. Pri tem je trend za Slovenijo tudi ugodnejši, saj zahtevani donosi še naprej upadajo, medtem ko je za Madžarsko iz meseca v mesec naraščajo. Madžarska je pač izven evroobmočja in v bistevno slabši ekonomski kondiciji kot Slovenija.

Pa še diktatorja, pardon: avtokrata, ima na čelu države, ki se ga vsi izogibajo, finančni trgi pa zaradi tega zaračunavajo dodatno premijo.

Zakaj bi se neka vlada pri zdravi pameti želela zadolžiti pri sosedih po višji obrestni meri, kot se lahko na finančnih trgih? V ozadju mora biti nekaj drugega. Slovenska vlada je morala madžarski obljubiti nekaj, zaradi česar se je slednja pripravljena v 30 letih odpovedati 360 milijonom evrom.

Kakšna je madžarska računica?

Ali lahko verjamemo, da se bo Madžarska na finančnih trgih zadolžila za 30 let po recimo 8-% obrestni meri in nato Sloveniji na tej osnovi podelila kredit (v obliki 30-letne kapitalske naložbe v 2TDK) po samo 2- ali 2,5% obrestni meri? (To je namreč obrestna mera, po kateri se lahko za obdobje 30 let efektivno zadolži Slovenija.)

Zakaj bi Madžari to naredili? Kje je tu računica? Madžarska bi namreč v tem “poslu” zaradi razlike med 8-% obrestno mero, po kateri bi se na finančnih trgih zadolžila za 200 milijonov evrov, in 2-% obrestno mero, po kateri bi posodila denar Sloveniji, v 30 letih izgubila kar 360 milijonov evrov. Zakaj bi to naredili?

Novi državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben je namreč zanikal druge interese Madžarske, ki jih je doslej zahtevala za svoj kapitalski vložek v 2TDK (delež v Luki Koper, prednostno pravico madžarskih gradbenih podjetij pri gradnji PDK, prednostno pravico madžarskih železniških operaterjev pri prevozu na relaciji Koper–Budimpešta).

Kakšen je torej interes Madžarov, da bi se bili pripravljeni odpovedati 360 milijonom evrom?

Si predstavljate, da bi slovenska vlada želela na tak način posoditi sosednji državi 200 milijonov evrov, pri čemer bi v 30 letih izgubila na obrestih 360 milijonov evrov? Kateri parlament bi tak “sanjski posel” potrdil?

To bi bilo razumljivo, če bi bila med slovensko in madžarsko vlado dogovorjena višja stopnja donosnosti od te, po kateri lahko trenutno na finančnih trgih pride do denarja Slovenija. Vlada namreč predvideva, da bo razliko kril — če tisti štirje viri za poplačilo obveznosti ne bodo zadostovali — slovenski proračun.

Toda zakaj bi se neka vlada pri zdravi pameti želela zadolžiti pri sosedih po višji obrestni meri, kot se lahko na finančnih trgih?

V ozadju mora biti nekaj drugega. Slovenska vlada je morala madžarski obljubiti nekaj, zaradi česar se je slednja pripravljena v 30 letih odpovedati 360 milijonom evrom.

Dopuščam pa možnost, da jaz te “višje matematike” ne razumem.

Druge nedorečenosti in pasti

Nedorečenosti v vladnem predlogu pa s tem še ni konec. Naslednji problem je, kolikšen bo zahtevani donos Slovenije za finančno naložbo v 2TDK? Koliko bo vlada zahtevala od 2TDK za svoje de facto posojilo v višini 255 milijonov evrov? In s katerim denarjem bo 2TDK po 30 letih slovenski državi povrnil to naložbo?

To so odgovori, ki bi jih morali slišati preden se vlada spusti v avanturo z 2TDK kot koncesionarjem in Madžarsko kot soinvestitorko.

Naslednji problem je vladna ideja, da koncesijo za gradnjo podeli 2TDK. Glede na to, da je bilo podjetje 2TDK ustanovljeno kot gospodarska družba po ZGD in ne kot javna gospodarska družba za izvedbo gradnje in upravljanje javne železniške infrastrukture, bo prenos koncesije za gradnjo na 2TDK brez mednarodnega javnega razpisa problematičen.

Ni jasno, zakaj vlada komplicira z PKD, če pa v državi že obstajajo gospodarske družbe, ki so bile ustanovljene natanko s tem namenom, da gradijo in vzdržujejo javno železniško infrastrukturo (SŽ Infrastruktura d.o.o.). Vse evropske države uporabljajo tak pristop, tudi naša soseda Avstrija. In tudi naš predlog (Sveta za civilni nadzor) temelji na taki ureditvi.

Two-men band

Drugi problem je povsem organizacijske narave. Podjetje 2TDK je namreč družba z dvema zaposlenima, brez organizacijske infrastrukture (zaposlenih kvalificiranih kadrov) in brez izkušenj na področju organizacije gradnje in financiranja infrastrukturnih projektov.

Kako je mogoče organizacijo in financiranje gradnje milijardnega projekta prepustiti družbi z dvema zaposlenima, ki sta povrhu še brez izkušenj? Bistveno bolj smiselno bi bilo prenesti te naloge na družbo kot SŽ Infrastruktura, ki se s tem področjem že desetletja profesionalno ukvarja ter ima izkušnje in kadrovski potencial.

Zakaj hoče vlada izvesti organizacijo in financiranje gradnje PDK prek 2TDK in ne prek SŽ Infrastrukture? To je največji misterij tega projekta, ki je — naj me koklja brcne, če se motim — najbrž povezan z željo Madžarske, da Sloveniji odobri 30-letni kredit po bistveno ugodnejši obrestni meri, kot se bo zanj sama zadolžila.

Morda je 2TDK samo trojanski konj, s katerim bo Madžarska s poznejšimi rošadami kapitalskih deležev — Slovenija zamenja finančni vložek s stvarnim vložkom v obliki kapitalskega deleža v Luki Koper in dovoli Madžarski večinski delež, kot je tudi bilo tudi prvotno mišljeno — prišla do tako zaželenega kapitalskega deleža v Luki Koper. 

Ta zgodba terja podrobna pojasnila slovenske vlade.

Ribarjenje v kalnem

Prav zaradi teh nedorečenosti in potencialne škode za strateške interese Slovenije in za davkoplačevalski žep smo v naši civilni iniciativi pripravili svoj predlog zakona o gradnji in financiranju gradnje PKD.

V našem predlogu teh pasti ni, saj temelji na standardni evropski ureditvi in zagotavlja racionalnost stroškov gradnje in transparentnost tako pri organiziranju gradnje kot financiranju. Zagotavlja, da bo imel DZ ves čas nadzor nad investicijskim in finančnim načrtom gradnje. Ni skritih pasti in trojanskih konjev v obliki skritih koncesij drugim državam.

Vlada pa, kot kažejo predstavljene teza za zakon o drugem tiru, želi še naprej ribariti v kalnem.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 19. marca 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Trojanski konj v vladnem predlogu zakona o drugem tiru. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE