19. FDF (2.): In memoriam Brunhilde Pomsel (1911–2017)
Festival dokumentarnega filma — letos že 19. FDF — je nekakšna depandansa (bolj) popularnega Liffa, fokusirana na filmski non-fiction. Poleg tega, da oba festivala organizira Cankarjev dom in da je selektor obeh Simon Popek, jima je skupno tudi to, kar sem že za Liffe napisal lani novembra ob njegovi zadnji iteraciji:
“Razen v smislu časovne in prostorske zgoščenosti programa in projekcij [ne gre za] festival v pravem pomenu te besede — da bi šlo za neko slavje ali celo karnevalsko druženje —, temveč bolj za dopolnilni program ali priboljšek siceršnje filmske ponudbe v Ljubljani in drugod po Sloveniji.”
S to pripombo, seveda, da je FDF priboljšek TV programov. Na njem lahko vidite filme, ki bi jih zlahka vrtele tudi televizije, zlasti seveda TVS. In tudi jih, da ne bo pomote. Vsaj takšne, če že ne teh.
Skoraj dvakrat Laibach
Kot rečeno: dokumentarec o krošnjarskih Tržačanih in švercerskih Jugoslovanih sem šel gledat zato, ker sem slučajno bil na otvoritvi prejšnjo sredo. Nič posebnega. Mešanica ekonomske nostalgije in nereflektiranega fenomena potrošniškega socializma.
In kot rečeno še enkrat: Liberation Day od Laibachov oz. Mortena Traavika in Uģisa Olteja o koncertu v Pjongjangu ostaja moj favorit letošnjega FDF. Videl sem ga skoraj dvakrat.
Bilo bi res čudno (in nelaibachovsko), če bi mu Amnesty International oz. žirija podelila nagrado. Aja, saj ni bil v tekmovalnem programu.
Res pa je tudi, da iz koncepta festivala ni razvidno, zakaj so nekateri filmi v konkurenci, drugi pa ne.
Capa, Pomsel, Širca
Sta pa še dva filma ali celo trije, ki sem ju/jih videl in ki nekako pašejo skupaj kot nekakšne posebne in častne omembe.
Gre za dokumentarca Robert Capa: In Love and War (ZDA, 2003) in Ein deutsches Leben (Avstrija, 2016). Plus, nenazadnje, Sedem grehov in vrlin Majde Širca v produkciji RTV Slovenija.
O tem zadnjem več ob svojem času, ko ga bo nacionalka predvajala v dveh delih (4. in 11. aprila).
Capo so po 14 letih po nastanku vtaknili v program FDF zato, ker bo v CD (od 5.4. do 27.8.) razstava fotografij najbolj razvpitega vojnega fotografa in ustanovitelja agencije Magnum.
Capine fotografije danes pričajo ne samo o razvoju vojne (in estradne) fotografije v zlatih in neponovljivih časih [Umetniškega dela] (im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit), temveč tudi o medijih kot nosilcih te reproduktibilnosti.
Brunhilde Pomsel je umrla konec januarja letos. Stara 106 let. Bila je uradnica. Stenodaktilografka. A ne za kogarkoli. Delala je za… — Josepha Goebbelsa, Reichsministra za propagando. — [Fotografija: Blackbox Film & Medienproduktion GmbH.]
Usoda fotografov
Uboga izgubljena duša Capa, ki je osebno in profesionalno nihal med pekli in raji sredine 20. stoletja — od španske vojne v 30. letih in Normandije pa do Vallaurisa pri Picassu, dokler ni v korejski vojni leta 1954 stopil na pehotno mino —, je personifikacija novinarja, dopisnika, ne samo fotoreporterja, ki je včasih moral biti povsod zraven in magari embeddan v središču dogajanja, četudi sredi krogel in eksplozij.
Takih danes ne da več ne delajo, ampak je dejansko brez veze, da so res zraven. Ker tudi če so, njihove podobe ne ikonizirajo nekega dogodka in obdobja.
Reproduktibilnost, ki se je za nameček še obesila na internet in se tam hinavsko dematerializirala nazaj, je vse to uničila. Danes bi lahko bilo med nami ne vem koliko Cap ali Erwittov, Cartier-Bressonov, Avedonov, pa jih nihče ne bi niti opazil. Pogledali bi njihove fotografije vojnih in terorističnih grozot — ali portrete teh, ki danes veljajo za celebrities — in šli navdušeni, vendar brezbrižno naprej.
Ena od 11 ohranjenih fotografij ameriškega izkrcanja na “Omaha Beach” v Normandiji 6. junija 1944 Roberta Cape. Stotine drugih fotografij ni ohranjenih, ker je nek fotolaborant pomotoma uničil negative.
Böse und Gerechtigkeit.
Brunhilde Pomsel je umrla konec januarja letos. Stara 106 let. Bila je uradnica. Stenodaktilografka. A ne za kogarkoli. Delala je za… — Josepha Goebbelsa, Reichsministra za propagando.
Ein deutsches Leben je film o ženski, ki po skoraj 80 letih razlaga, kaj je vedela — ali raje, česa ni vedela — in si mislila o svojem nadrejenem, o koncentracijskih taboriščih, izginulih judovskih prijateljicah in drugih naci grozodejstvih. Tistega 30. aprila 1945 je bila v berlinskem bunkerju, ko je Hitler naredil samomor, 1. maja pa še Goebbels (z ženo vred — potem ko sta s ciankalijem zastrupila svojih šest otrok).
Potem so jo Rusi odpeljali za pet let v zapor.
Hannah Arendt — sem pomislil — je imela prav, ko je zlo interpretirala kot banalnost. Brunhilde Pomsel potrjuje njeno tezo. Vedela je vsaj približno — morala je vedeti —, kaj se dogaja, vendar je iz trivialnih življenjskih razlogov te misli odganjala od sebe.
“Zlo obstaja,” pravi na koncu filma: “Pravica ne obstaja.”
Mnja. Ne njeno zlo in ne njena pravica.
Ne vem. Oglejte si ta film, da ne boste razmišljali samo o krivdi in grehu slovenskih domobrancev.
Iz filma ne izvemo — ker to pač ni tema —, da je Pomslova planirala pobeg k svojemu judovskemu ljubimcu v Amsterdam, vendar si potem tega ni upala storiti. Kot tudi ne roditi njegovega otroka, iz zdravstvenih razlogov.
AI: Not really Artificial Intelligence
Šenkanemu konju se ne gleda v zobe, ampak pri FDF me vseeno moti, da je glavni sponzor festivala Amnesty International Slovenija.
Če kulturno prireditev finančno podpre nevladna organizacija, z dolžnim spoštovanjem do njenih svetlih in pravičnih ciljev bolj zastrižemo z ušesi, kot pa če to dela komercialna korporacija z lukrativnimi PR nameni. Že zato, ker v tem drugem primeru vsaj vem, na katerem bankomatu so zrasli podarjeni bankovci.
V prvem primeru pa razmišljam, kako in zakaj lahko neprofitno kulturno ustanovo sponzorira neprofitna parapolitična organizacija, ki je že sama sponzorirana.
Kadar recimo na Liffu pridem iz dvorane, lahko ignoriram reklamne instalacije, ki jih je v preddverju CD postavil sponzor Telekom. Podobno tudi na FDF ignoriram mobilno ekspozituro AI, kjer bi se lahko včlanil ali doniral.
Ampak ni isto. Čisto komercialno sponzoriranje kulturnih prireditev lepše diši kot tisto filantropično ali celo politično. Neglede na deklarirane cilje.
AI kot sponzor preveč vsiljivo definira vsebinski, vrednostni koncept FDF — nakar še podeljuje nagrade. (Letos jo je dobil film haitijskega režiserja Jaz nisem tvoj zamorc.) Na Festivalih to običajno delajo kritiki in drugi strokovnjaki, vključno s samimi filmarji, oz. njihove organizacije. Ne vem, zakaj bi bil FDF izjema.
Dopuščam možnost, da je festival že sam po sebi tako politično profiliran, da paše v kontekst Amnesty in da sta sponzor in organizator zato tem lažje našla skupen jezik. Money talks, bullshit walks pač tudi ali zlasti med kulturniki. Ne bo minilo nekaj dni, pa bo v Mini Teatru mednarodni festival Hiša strpnosti 2017 — s kom drugim kot Pahorjem kot pokroviteljem.
Jaz sem tudi za bolj strpen svet. Ampak ves ta namišljeni kulturni cirkus okrog strpnosti se mi zdi samo navadna španska stena za prikrivanje pomanjkanja bolj pametnih stvaritev, prireditev in idej.