Problem in fenomen Pirana

Se še spomnite ansambla Arctic Monkeys? Eden zadnjih bendov, ki je dajal upanje, da lahko kljub prevladujoči pop kulturi nastane in obstane tudi originalen rock and roll ansambel s samosvojimi sporočili in svežo glasbo.

Uspelo se jim je upreti podpisu velike pogodbe z multinacionalko, izdajanju plošč po nareku potrošnikov in hitremu koncertiranju na velikih odrih, dokler so še vroči. Njihova glasba je še vedno sveža, nastopi mladostni.

Upor do zvezdniškega sistema Arctic Monkeys kažejo tudi tako, da jim odrski reflektorji svetijo v hrbte, tako da se obrazov praktično ne vidi. Še vedno koncertirajo na zanimivih in dovolj neznanih lokacijah, ampak vedno pritegnejo dovolj ljudi.

Tak koncert je bil lani nedaleč od Verone. Vasica Villafranca je kraj z nekaj pizzerijami in lokali, kjer ti z veseljem razložijo vse o lokalnem vinu iz ob kozarcu postrežejo še z olivami, majhnimi pizzami ali čemerkoli, kar so tisti dan pripravili.

Kljub gneči je na dan koncerta vse potekalo umirjeno in brez nervoze.

V piranski lekarni in na tržnici

Po letu dni se ni nič spremenilo. Lokali so po 17. uri še vedno polni, lastniki se še vedno z navdušenjem pogovarjajo z gosti o svojih vinih. Niti enkrat nisem naletel pijanca, ki bi zatežil.

Kaj je to, kar naredi mediteranska in italijanska mesteca tako netipična za današnjo družbo?

Če sta v piranski lekarni v vrsti pred tabo samo dva človeka, nakup traja vsaj 20 minut. Nihče se ne razburja, ker gospa pač klepeta z lekarnarjem o svojih tegobah in mu na koncu še obljubi, da bo par dni preizkušala zdravila, ki ji jih je svetoval, in mu prišla povedat, ali so v redu ali ne.

Enako je na piranski tržnici. Ko srečuješ znance in jih sprašuješ, “kako si”, že gledaš mimo njih, ali poznaš še koga, ki ga tudi moraš nujno pozdravit.

V Piranu na vprašanje, “kako si”, tudi zares odgovoriš. Vprašanje je signal za začetek pogovora.

Klepet kot način življenja

Še vedno obstaja interes za soljudi. In to ne v stilu, “povej na hitro, kaj je novega, da bom lahko naslednjemu, ki ga bom srečal, povedal, kaj je pri tebi novega”. Način življenja je klepet.

Lokal, v katerem v Villafranci spijem kozarec vina, se imenjuje Do Ciacole. Lokal v Piranu, kjer klepetamo, pa se imenuje Čakola. Oba lastnika sta prepričana, da je to lokalno ime, ki ga poznajo samo v njihovi ožji okolici.

Čakola pomeni, da nekam prideš in čakolaš — za nas Ljubljančane bi bil najbližji prevod, da klepetaš.

Tudi če si kdaj zaželiš družbe in greš ven sam, boš v Čakoli zagotovo srečal nekoga, s katerim se boš zapletel v pogovor o čemerkoli. Redko ali nikoli o politiki. Politika nikogar ne zanima. Mogoče kakšno o županu ali bodočem županu, ponavadi o kar nečem.

Aja, pa še to: 5€ v žepu si zmagovalec večera.

Ni več subkultur

Še ena prednost majhnih mediteranskih mest je neuniformiranost ljudi.

Zadnjič sem bil čez dan na eni od ljubljanskih fakultet. Vsi, ampak res vsi, so bili brez izjeme oblečeni enako. Subkulture ne obstajajo več. Ne obstajajo razlike, ki bi jih hoteli drug drugemu pokazat z zunanjim videzom.

V Čakoli pa boš z malo sreče srečal lokalnega raperja ali artista, ribiča ali Ljubljančana v 20 let starih oblekah (za v Piran).

Celo Ljubljančani, ki prihajamo v Piran, se tam spremenimo. Si predstavljate, da bi v Ljubljani parkirali avto kilometer od stanovanja? Ni šans. V Piranu je to nekaj običajnega.

Stari Pirančani vam bodo povedali, da je slabo za Piran, da se njihovo mesto spreminja — in da ga spreminjajo prišleki. Vedno več je namreč nas kontinentalcev, ki bežimo vsaj za vikend v nek drug, ne samo navzven prijaznejši in ne samo k uspehu usmerjen in vase zaprt svet.