BMZ: “Zmedena justica ni krivosodje. To natolcujejo desni ekstremisti.”

Po skoraj dveh desetletjih na Evropskem sodišču za človekove pravice je dr. Boštjan M. Zupančič (r. 1947) zdaj slabo leto dni doma. V Strasbourg je odšel leta 1998 z Ustavnega sodišča. Odslužil je dva mandata in še kakšnega bi, če bi lahko. Omenjali so ga kot kandidata za nekaj ad hoc mednarodnih sodišč, a do konca v teh (političnih) postopkih ni prišel.

Nekoč profesor in mentor sedanjega ministra za pravosodje Klemenčiča je zdaj njegov svetovalec. Dober podatek za ministra — za slovensko pravno avtoriteto številka ena pa bolj zasilni pristanek. Če ga Slovenija ne zna ali noče (bolje) izkoristiti, pa se bo vrnil v Ameriko predavat.

Medtem ko DZ glasuje za štiri nove ustavne sodnike, BMZ razlaga o pravni državi, ki da nam jo je uničila Pravna fakulteta; da je krivosodje politično natolcevanje; da zakon o tujcih ni problem; o “demaskulinizaciji” in komunistični kadrovski kontinuiteti; o tem, zakaj je Slovenija brez herojev… In seveda: o pravniški kvaliteti, ki prihaja na US.

Administrativno etnično čiščenje

Vanessa Čokl: Kmalu bo leto dni, kar niste več sodnik ESČP. To ste bili skoraj 20 let. Seveda še naprej spremljate, kaj dela ESČP? S primeri iz Slovenije.

BMZ: Ja, berem, seveda. Saj zadev še ni bilo toliko. Zdaj je prišla ena v zvezi z izbrisanimi podjetji, Lekić proti Sloveniji. Nekaj jih še bo.

Kaj še pride? Pri polnjenju bančne luknje izbrisani mali delničarji? Bo Slovenijo udaril še en izbris?

Ja. In takrat bo treba natanko pojasniti, ker to bo spet pilotna sodba, kako je do tega prišlo.

Zaradi prvega izbrisa, prebivalcev neslovenskih republik nekdanje Jugoslavije brez slovenskega državljanstva pred dobrimi 20 leti, se nikomur od odgovornih ni zgodilo nič.

To je bilo kaznivo dejanje. Administrativni poskus etničnega čiščenja, za kar bi protagonisti morali biti v kazenskem postopku.

Sistematični kršitelji pravice do sojenja v razumnem roku pa nismo več, je odločil Strasbourg. Vsaj to.

Nismo.

Pred dobrim tednom je bila Slovenija obsojena, ker je pogojno obsodbo pred nekaj leti razglasila sodnica, ki se je pozneje upokojila, potem pa sta jo napisali drugi sodnici, ne da bi bili odprli novo sojenje. To je bila kršitev človekovih pravic, so odločili strasbourški sodniki.

To je ta naša zmedena justica. Ena sodnica je zasliševala in vodila postopek, potem pa je šla v pokoj. Na sodišču pa so na spis verjetno pozabili.

So, ja.

No, to je tipično. Gre za načelo neposrednosti. Drugi dve gospe sta potem napisali sodbo na podlagi spisa. Z evropskega stališča je to nepojmljivo. Ne spomnim se, da bi v Strasbourgu kdaj imeli kakšno takšno zadevo, celo iz vzhodne Evrope. To je kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče mora biti v neposrednem stiku s strankami in z dokazi. Samo takšno sodišče lahko piše sodbe. Sodnici bi morali še enkrat izvesti dokazni postopek.

Mediokritete

Našo zmedeno justico, kot pravite, po vrnitvi iz Strasbourga gledate od blizu, kot svetovalec pravosodnega ministra. Kaj vidite?

Vidim pač to. Primer je simptomatičen.

Ker?

Ker je Pravna fakulteta — kar brez haska ponavljam že 25 let — dala diplome ljudem, ki jim jih ne bi bila smela. Pri tem gre za kolektivni IQ. Za personalno sestavo sodišč. Da se zgodi nekaj takega, je pač potreben določen inteligenčni kvocient.

Ves čas smo govorili, da bi bilo treba študija prava postaviti na novo, leta pa so minevala.

Vse smo že povedali.

In nič se ni zgodilo.

Kriteriji izbiranja in ocenjevanja študentov so zgrešeni. Vstopna negativna selekcija je posledica mature kot splošne vstopnice za vpis na univerzo. Gimnazijski kriterij pač ni dovolj. Potem pa se ta veriga trga naprej. Pravna fakulteta ni nikoli selekcionirala nesposobnih, kot to hvala bogu z matematiko preverjajo tehniške in naravoslovne fakultete. Ker tega ni, napredujejo mediokritetni ljudje.

V Sloveniji je 61% diplomantov žensk. Ampak ženske se ne vpisujejo na tehniko, ne študirajo trdih znanosti, kjer so izpiti iz matematike. To je ugotovil že Larry Summers, rektor Harvarda. Šolski sistem se je podredil inflaciji diplom, ki ničesar ne dokazujejo. Fakulteta je proizvodni proces. Bistveno je, kaj na koncu pride ven kot diplomirano.

Harvard, kjer pravno fakulteto dobro poznam, producira določene kadre. Njihovo izrecno stališče je, da namen pravnega študija ni ljudi napihniti z mehaničnim znanjem. Namen je, da jih naučijo misliti. In potem jih tega naučijo ali pa ne. IQ-ja, ki so ga dobili od matere in očeta in ga prinesli na fakulteto, pa jim ne morejo uničiti niti najslabši profesorji. In na koncu tega procesa so še vedno velike odvetniške pisarne, ki te študente najemajo. Najemajo jih, ker vedo, da imajo visok IQ, kljub temu da je kakovost pedagoškega procesa v zadnjih letih padla najmanj za 50 odstotkov, tudi na Harvardu.

Pri nas pa vztrajamo, zlasti v pravu, da je kvaliteta študija samo v tem, koliko se bodo na fakultetah naučili. To je nesmisel. Vpisani bodo naredili izpite, če imajo visok IQ, in bodo dobri odvetniki. Če ga nimajo, bodo pa slabi. Neglede na to, kakšne ocene so dobili od profesorjev.

In drugič, tu velja pravilo, da odlični najemajo odlične in prav dobre, že prav dobri pa zadostne in nezadostne. Prišlo je do degradacije pravnega študija. Nikomur pa ne kapne, da matura ni selektivno vstopno merilo.

Svetovni nazor je nonsens

Gospod Zupančič, slovenska matura je sveta.

Ko sem se vrnil iz Strasbourga, sem rekel dekanu ene od fakultet — pa ni bila Pravna —, ali jim je jasno, da je Pravna fakuteta s tem, kar producira, v 25 letih uničila pravno državo. Rekel je, da to vedo, ampak da tega z maturo ni mogoče spremeniti, ker je zacementirano z vseh strani.

Tretjič pa gre tudi za avtonomijo univerze. Nepojmljivo je, da politika diktira, koga bo določena fakulteta vpisala in kako ga bo ocenjevala. To je recept za degradacijo univerze. Pred več kot dvema desetletjema, bil sem na rektoratu, so univerzo že s krovnim Zakonom o zavodih oropali avtonomije. Ta avtonomija je potem na Ustavnem sodišču padla tudi zato, ker sta takratni rektor in dekan Pravne fakultete v Ljubljani na javni obravnavi izjavila, da Univerza ne potrebuje avtonomije, ki je izrecno zagotovljena v 58. členu.

Če pa je Univerza kot zavod podrejena politiki, lahko politika rešuje problem nezaposlenosti tako, da mlade ljudi potiska v študije, ki niso nič vredni. In potem jih srečujem v Ljubljani, ko vozijo taksi. Od glasbenikov do pravnikov in arhitektov.

Saj doktorate so tudi devalvirali. Bologna je bila pomota? Ni šla v to, da bi diplomanti več vedeli.

Ja. Čeprav vsaj v pravu ni kavelj v tem, da morajo več vedeti. Tudi določene karakterne lastnosti morajo imeti in občutek za pravičnost in za to, kaj je prav in kaj ne. Da jim ni pomembno to, kot pravi sijajna Vesna V. Godina, kaj pravijo drugi, ampak da so zmožni profesionalne pokončnosti. Spraševali so me že, kaj mislim o svetovnonazorski usmerjenosti. To je nonsens.

Ja, to je pri nas večna tema. Zdaj že spet, ko čakamo nove ustavne sodnike.

Če ima pravnik avtonomno pravno mišljenje, če ve, kaj je logično in kaj ni, bo enkrat šel proti levim, enkrat proti desnim. Neglede na to, ali so levi ali desni. Levo, desno, to preprosto ne more biti odločilno. Če gledate moja ločena mnenja na Ustavnem sodišču ali v Strasbourgu, udarijo enkrat levo, drugič desno. Poudarjati, da je nekdo levo ali desno, je degradacija avtonomnega pravnega mišljenja.

Pa še en vidik je. Mediokritete, če se spet milo izrazim, imajo že v izhodišču odklonilni odnos do nadpovprečnega in do česarkoli, kar bi motilo njihov mir v njihovi povprečnosti. Zdaj sem izvedel za primer dekleta, ki je nabiralo diplome v Londonu, nazadnje pa pristalo v tretjerazredni pravni službi. Z znanjem in z odličnostjo, ki jo je izkazalo, si ne bo mogla nič pomagati. S kadri, ki bi morali biti nosilni, delamo kot svinja z mehom.

Feminizacija in demaskulinizacija

Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?

Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?

Do demaskulinizacije?

Kot sem na dolgo in široko razložil v Prvi in Drugi od suhih krav, stvar ni v feminizaciji. Ta se danes dogaja povsod po svetu. Ampak razlogi so biološki, endokrine narave. Gre za demaskulinizacijo kot posledico učinka hormonskih motilcev. Po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk. Ravnotežje med moškim in ženskim principom — kot pravi slovita danska novinarka Iben Thranholm — je do konca porušeno. Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče.

Primer Nine Betetto

Zdaj pa moram zamenjati temo. Pravna šola nam je uničila pravno državo, ste rekli malo prej.

Ja, 25 let je minilo. Tisti, ki so diplomirali leta 1990 ali 1991, so danes stari že 50 in več in postajajo jedro pravosodnega sistema. Če bi v pravosodni sistem prihajali inteligentnejši, sposobnejši, bi bila situacija danes bistveno drugačna. So seveda častne izjeme, zlasti med odvetniki.

Od bivšega člana maturitetne komisije sem na primer izvedel, da maturitetna komisija ocenjuje uspeh dijakov po zvonasti krivulji. Povprečje gledajo. To pomeni, da je lahko neka populacija slaba in da so tisti v sredini bistveno slabši kot pred leti. Kar potem vpliva na to, kdo bo pravo sploh študiral.

Po drugi strani pa bodimo iskreni. Dobrih pravnih šol ni, so samo dobri učitelji. Dobrih bolnišnic ni, so samo dobri zdravniki. Dobre sodnije ni, so samo dobri sodniki.

Sodne zamude so danes daleč od kritičnih, pa vendar so še vedno problem. Sodišča konec leta preštejejo primere in se pohvalijo, da je nerešenih vedno manj. Kot da je to vse.

Ja, gre za kvaliteto sodnih odločb. To dá vedeti količina pritožb na višje instance.

Zmedena justica ni krivosodje?

Ne, to pa ne! To je natolcevanje ekstremistov. Desnih. To enostavno ni res.

Kaj pa je res?

Višek tega, kar se dogaja na slovenski desnici, ko gre za pravosodje, je bil tisti video.

Na račun vrhovne sodnice Nine Betetto?

Ko so ga spustili v Parlamentarno skupščino Sveta Evrope, je uničil njeno kandidaturo.

Za sodnico na ESČP.

To je bilo nepojmljivo. In to ni bilo samo moje mnenje. To je bil barbarizem brez primere. Takšnih stvari se ne dela. Ljudje, ki jih kot svoje kandidate ponuja desnica, imajo v političnem smislu potrjen pedigre desničarjev. To pa je nesmisel, recept za katastrofo. Sodnik, ki je zgolj svetovnonazorsko opredeljen, je a priori drugorazreden, ker se samodejno zavezuje, kako bo sodil. Konkretnih zadev ni mogoče tako razreševati.

Tu je Slovenija kontaminirana. In to besnenje na desnici o kultu osebnosti je primitivno. Posledica tega je tudi raba besede krivosodje. Taki spolitizirani napadi na pravosodje so nespodobni. Ne da ljudje ne bi imeli pravice stati pred vrhovnim sodiščem in prižigati sveč. Ampak ta histerija … Francozi bi rekli, da je to déplacé.

Nadaljevanje in konec jutri.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 18. marca 2017, v Sobotni prilogi Večera, in v ponedeljek, 20. marca 2017, na spletni strani Večera pod naslovom Moj nasvet: ne iščite pravice po sodiščih!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom Večera.