Zaradi brexita bo prej razpadlo Združeno kraljestvo kot pa EU
Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk in predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker razlagata, da Nizozemska ni utrdba rjavosrajčnikov in da je takšno žigosanje ene od ustanovnih članic EU nedopustno.
Pred dnevi je namreč turški lider Erdoğan Nizozemsko označil za nacistično državo, ker tamkajšnje oblasti turškim niso dovolile organizacije mitinga resnice turških (dvojnih) državljanov v Rotterdamu.
Totalitarna režimska propaganda v deželi tulipanov ni zaželena. Maloazijski politični vrh ne bo spreminjal Nizozemske v svojo ideološko kolonijo. Tam je demokracija in pika. Diktatorski popadki niso dopustni.
Biti predsednik kot nujno zlo
Erdoğan je šel v propagandno ofenzivo v obdobju pred referendumom, s katerim si kot predsednik obeta več pooblastil. Zato nagovarja tudi tiste državljane, ki bivajo izven Turčije.
Biti predsednik je zanj nekakšno nujno zlo. Živimo pač v svetu prisilne demokracije. Sultanat bi bil super — a kaj, ko za takšne eksperimente dandanes ni posluha, ker spominjajo na nedemokratične fosilne ostanke preteklosti, predvsem na diktature 20. stoletja.
Turški trinog, ki Nizozemce zmerja z že malce obrabljeno psovko, sam postaja Führerjeva reinkarnacija. Podobnost je očitna. Kult osebnosti in masovne čistke to potrjujejo. Zgodovina se ponavlja. Lani je bila v Turčiji noč dolgih nožev. Bomo kmalu napočila tudi kristalna noč, ko bodo namesto Judov kot nekoč v Tretjem rajhu na tnalu Kurdi?
Evropejec od zibeli do groba, ne gane moja se zvestoba …
Da so Erdoganove besede samo napad histerije, potrjujejo prav nizozemske parlamentarne volitve. Za nobeno od 28 političnih strank, ki so se potegovale za stolčke v parlamentu, ni znano, da bi negovala fašistične ali nacistične ideale.
Je pa res, da se med lokalnim prebivalstvom krepi evroskepticizem. To dokazuje visoka podpora populistični Stranki za svobodo Geerta Wildersa, ki je obljubljala razpis referenduma o izstopu, nekakšen copy-paste brexita, ki bi utegnil še bolj načeti trhle temelje skupne evropske prihodnosti in spodbuditi tudi Francoze, da gredo po isti poti.
Toda Nizozemci so k sreči največ glasov namenili vladajoči Ljudski stranki za svobodo in demokracijo (VVD) premiera Marka Rutteja in s tem potrdili, da so in da bodo tudi ostali zavedni Evropejci. Volilna udeležba je bila kar 81%, kar to stališče potrjuje. Odcepitev se ne splača.
Združeno kraljestvo ali Londonski fevd?
To se je izkazalo v primeru Velike Britanije, ki je zaradi dezerterstva iz EU že potegnila krajšo. Poleg kopice gospodarskih težav — predvsem selitve sedežev podjetij na Irsko in drugam — se jim zdaj obeta še možnost glasovanja o odcepitvi Škotske.
Veliki Britaniji se dogaja to, kar je sama zakuhala Evropi. Vse se vrača, vse se plača.
Škoti so sicer že imeli referendum o svoji usodi znotraj Združenega kraljestva, na katerem pa so slavili unitaristi. A če bi takrat vedeli, da bo fevd kraljice Elizabete izstopil iz EU, bi bil rezultat zagotovo drugačen.
Zato bo škotska predsednica vlade Nicola Sturgeon prihodnji teden prižgala zeleno luč za nov referendum, ki bo nekdanjo kraljevino Keltov z malo sreče končno popeljal na pot neodvisnosti. Po brexitu je vse mogoče — tudi to, da bi se do odcepitve Škotske lahko prišlo že leta 2018 ali 2019. Vse je odvisno od tega, na kakšen način in kako hitro bo Britanija uresničila izstop iz EU.
Britanskih težav pa s Škotsko še ne bo konec. Tudi Severna Irska grozi, da bi se lahko odrekla Londonu in se raje povezala z Dublinom. Tako bi dežela sv. Patrika, že dolgo razdeljena na samostojno Irsko in Severno Irsko kot del Združenega kraljestva, naposled združila. Tudi v tem primeru je razlog težnja, da bi Irci ostali v EU.
Éire/Cymru
Britanskih težav pa s Škotsko še ne bo konec. Tudi Severna Irska grozi, da bi se lahko odrekla Londonu in se raje povezala z Dublinom. Tako bi dežela sv. Patrika, že dolgo razdeljena na samostojno Irsko in Severno Irsko kot del Združenega kraljestva, naposled združila. Tudi v tem primeru je razlog težnja, da bi Irci ostali v EU.
Trdi brexit lahko v tem smislu sproži učinek domin — seveda na domačem dvorišču. Škotski zgled namreč spodbuja k neodvisnosti tudi valižanske nacionaliste, čeprav je bil Wales brexitu pretežno naklonjen.