Cipa sem. Pa kaj?
Že Simone de Beauvoir je zapisala, da se ženska lahko vzpostavi samo ob boku moškega. Da jo vedno definira moški.
Na to sem pomislila, ko sem sedela z moškim in žensko za šankom, nedaleč stran od nas pa druga ženska. Sama. Privlačna. Punca iz naše družbe je pripomnila, da je lahkoživka.
Kot ponavadi nisem razumela, po čem lahko to sklepa in kaj je sploh narobe z lahkoživkami.
Zakaj si ženske med seboj štejemo ljubimce? V čem je problem, če pustimo, da v nas prižigajo iskre, če s tem ne prizadenemo drugih ali jim škodujemo?
Prepričana sem, da je ženska v moji družbi ne bi tako označila, če bi imelo dekle ob sebi moškega. Ali če ne bi bila tako zelo lepa. Niti malo ni bila izumetničena. V njenih očeh je bil ogenj, ki sem ga sama videla kot strast do življenja, sposobnost stalnega boja za lastno srečo in za sámo sebe.
Takšna ženska lahko v drugi ženski vzbudi občudovanje samo, če je v družbi moškega. Dokler pa hodi naokrog in kaže zadovoljstvo s sámo seboj, je označena za … — cipo.
Drugim štejejo ljubimce
Že neštetokrat sem opazila, da smo si ženske med sabo največje sovražnice. Od moških še nikoli nisem slišala toliko grdih besed o ženskah kot od žensk samih.
Nekatere ženske drugih žensk organsko ne prenesejo. Najhuje je, ko govorijo o šeficah. Na koncu praviloma zaključijo, da ga že dolgo ni fasala ali pa da je na položaju zato, ker je pač pravemu dala.
Odvisno seveda od tega, koliko lepote ji je naklonila mati narava.
Koliko sovraštva in zavisti se skriva v ženskah, ki tako klevetajo predstavnice svojega spola! Drugim ženskam štejejo ljubimce, potem pa se sprašujejo, zakaj jih družba še vedno obravnava neenakovredno!
Zakaj se nikoli ne vprašajo, ali nismo v 21. stoletju na Zahodu še vedno v toliko stvareh neizenačene z moškimi zato, ker se niti med seboj ne spoštujemo? Kako nas bodo kot enakovredne obravnavali drugi, če se niti same ne?
Takšne ženske so nekoč zažigali na grmadah
Upam si staviti, da se marsikatera ženska v prizadevanju za uspehom odpove marsikateri ljubezenski dogodivščini ali celo ljubezni svojega življenja, da si ne bi umazala ugleda.
To je nezaslišano. Tega nobena ženska nikoli ne bi smela narediti. Zaradi tega so naše prednice gorele na grmadah. Me tukaj in zdaj, ki imamo res priložnost za poslovno uspešnost, neodvisnost ter ljubezensko in še seksualno zadovoljstvo in zadovoljenost, pa se pod pritiskom družbene kritike in etiketiranja temu prostovoljno odpovedujemo. Da si ne bi kdo slučajno kaj slabega mislil o nas.
In prav ženske same smo tiste, ki druga o drugi rade grdo mislimo. Na grmadah so nas nehali kuriti že pred stoletji, zdaj pa se z zlobnimi jeziki kurimo same.
Priznajmo (si), da smo cipe
Mislim, da je pot do naše dokončne emancipacije v tem, da (si) priznamo, da smo cipe.
Tega izraza ne more uporabljati vsaka. Tista, ki se s sklonjeno glavo vsak dan prilagaja družbenim normam, si ga že ne zasluži.
Pot do emancipacije je tudi v tem, da brez sramu in zadržkov povemo, da v resnici nismo spale samo s tremi moškimi, ampak vsaj z dvajsetimi. Da dojamemo, da s tem ni nič narobe — če le nismo s tem prizadele druge ali drugega. Da ni nič narobe, če si vsak dan v vsakem trenutku prizadevamo za lastno srečo. Da ni nič narobe, če nismo ponosne na to, da drugi hodijo po nas, češ, oh, kako smo močne, ker prenašamo vse to gorje.
Marčevske zaobljube
Obljubljam, da si bom vsak trenutek svojega življenja prizadevala za naslednje:
- da bom izraze “cipa”, “prasica” in “čarovnica” uporabljala kot kompliment za ženske, ki se borijo za lastno srečo;
- da bom brez slabe vesti spala z vsemi moškimi, ki bodo v meni zanetili strast (dokler ne najdem pravega);
- da bom ženske, ki drugim ženskam štejejo seksualne partnerje, izločila iz svojega privatnega življenja;
- da ne bom ljudi nikoli sodila glede na njihovo spolno identiteto ali seksualne aktivnosti;
- da jih ne bom sodila glede na njihov videz ali obline;
- da se bom požvižgala na mnenja zlobnih jezikov in družbenih norm v povezavi s spolom;
- da bom edina ženska v moški družbi, če mi bo slučajno tako pasalo;
- da bom spila toliko kozarcev vina kot mi paše in kot jih moje telo lahko prenese;
- da bom ohranila žensko v sebi, ko bom (če bom) postala mama, in da bom na prvem mestu dobra partnerka ali žena svojemu moškemu;
- da bom na prvem mestu vedno jaz in moja sreča in da bom tako vzgajala tudi svoje otroke;
- da še naprej ne bom obsojala drugih, da bom razvijala največjo možno mero razumevanja in da bom ponosna na svojo naivnost;
- da bom v drugih ženskah iskala vzor in navdih in da jih bom javno občudovala, če se bodo borile zase in za svojo srečo;
- da bom v primeru izenačenosti drugih kriterijev kot so politično prepričanje in pogled na ekonomijo vedno volila žensko, ker verjamem, da so boljše in bolj povezovalne voditeljice od moških.
In nenazadnje: vedno bom ponosna na to, da sem ženska.