Kič in nič: Osmomarčevska fenomenologija opičnjakov za razplod kolegic

Takoj po pustnem rajanju smo imeli letos srečo, da je bil na vrsti dan, imenovan mednarodni praznik žensk.

Ker Evropa pripada “zahodni” civilizaciji, ta pa se nevarno nagiba na neoliberalno, klerikalno, konzervativno stran, lahkotno imenovano desnica — pri čemer gre za mačizem, kseno- in homofobijo, rasizem, seksizem in antisemitizem –, se nam ne obeta nič dobrega.

Skratka, še en razlog več za  pomladno, pastoralno idilo in zamenjavo pustnih mask in za miselni krošnjarski kič podobic in plastičnih vrtnic.

Ker še vedno gojim upanje, da je evropsko razsvetljenstvo pustilo kakšno sled tudi na tej strani Alp, sem se odločil, da spontano in brez pretenzij in pričakovanih rezultatov povprašam enako število kolegic in kolegov, ali poznajo nekaj pomembnih zgodovinskih žensk.

Spraševal sem po dveh imenih, za katera sem prepričan, da bi jih moral poznati vsak, ki živi današnji čas in razmišlja o 8. marcu tako, kakor se spodobi.

Prva se je imenovala Jane Addams, druga pa Clara Zetkin.

Biti priljudna in biti prevzetna

Odgovore, ki sem jih dobil, lahko strnem v skupino A in skupino B: “Emm, zveni znano …” — in: “Kdo pa je to?”

Skupina A je pokazala žarek upanja, ki pa je ugasnil takoj, ko so vprašani naslednjič zajeli sapo. Nekateri so me celo retorično spraševali, zakaj me to zanima?

Odgovarjal sem, da me zanima samo, ali jim ti imeni kaj pomenita. Nič nisem razlagal.

In vse je ostalo tako kot pred vprašanjem. Zgodovinska tišina.

Popevke o Jane Addams in Clari Zetkin seveda ne obstajajo. Obstajajo pa pesmi o ženskah.

Skoraj vsaka narodnozabavna polka ali valček se v nekakšni promiskuiteti glasbenega in besednega zanosa v okviru tega glasbenega kiča dotikata ženskih atributov.

Pop glasba sicer opeva ženske in dekleta nekoliko drugače, a ob tem ne pozablja na čare in osladno romantiko. Če k temu prištejemo še podobo matere, ženske za štedilnikom in ponosne krotiteljice svojih najmanj petih otrok, dobimo skoraj popoln lik ženske, ki zna — kot pravi Prešeren — “biti priljudna in biti prevzetna, mladen’če unemat’, bit’ staršem prijetna”.

Slovenska ljudska pesem je samo še opomba pod črto vsega tega, kar mora ženska početi, da je vredna moškega pogleda, pozornosti in zanimanja. Če ni, ji grozi najmanj izobčenje, če ne še kaj hujšega.

Današnje ženske učimo, kakšen naj bo njihov poslovni in siceršnji videz. Katera je prava šminka za zjutraj in popoldan, katera za zvečer. Fantje pa morajo tako ali tako biti le visokorasli opičnjaki športnega duha in videza. Samci za razplod deklet. Samo to šteje. Lepota kiča.

Kaj je kič?

Harold Rosenberg, pisatelj in umetniški kritik, je pred kakšnimi 50 leti dobro premislil, kaj je kič. Res je, da se lahko okoli tega prepiramo v nedogled, vendar je kič v vsej svoji osnovi povezan samo s slabim okusom — ta pa je pripet na izobrazbo, trdi Rosenberg.

S tem je zadel v polno. Tja, kjer najbolj boli.

Elemente kiča je zreduciral na ceneno erotičnost, politično in ideološko propagando, religioznost in dovolj veliko mero sentimentalnosti. Pravi tudi, da mora biti kič prepoznaven kot katerikoli izdelek, izvedba ali dejanje, ki je ponaredek ali imitacija tistega, kar predstavlja standard v svetu umetnosti in kulture. In da mora, dodaja Rosenberg, za prepoznavanje kiča obstajati možnost replikacije.

Če vse doslej povedano strnemo, lahko samo sklonimo glavo in si rečemo, da smo nekje grdo zavozili. Vse to je namreč naš vsakdan.

Popevkarstvo, ki je ena bolj čislanih glasbenih panog — če izvzamemo veselice, TV in radijske oddaje narodnozabavnih formatov —, ima zasluge, da je glasbeni kič standard najširše potrošnje in sprejemanja.

Človek kič

Avstrijski pisatelj Hermann Broch je v dobi, ki jo imenujemo fin de siècle, opazil fenomen in ga poimenoval človek kič.

Kdo ali kaj je človek kič? To je subjekt, ki niha med resnostjo in neresnostjo, ki v vsaki stvari išče hitro in ceneno zadovoljstvo, ki ga figo briga kontekst stvari ali dogodka in ki je naravnan izrazito potrošniško.

Zveni znano?

V času, ko je Rosenberg formuliral idejo kiča, se je v Darmstadtu kot odgovor na vse to oblikoval Mednarodni inštitut za novo glasbo. Tam so različni teoretiki in skladatelji skozi predavanja in lastne skladbe govorili o umetnosti in družbi. Med njimi so bili Karlheinz Stockhausen, Theodor Adorno, Arnold Schönberg, Igor Stravinski, Béla Bartók, René Liebowitz, Edgar Varèse, Olivier Messiaen, Ernst Křenek, Luigi Nono, Pierre Boulez in celo John Cage.

Inštitut obstaja še danes kot Internationales Musikinstitut Darmstadt. Še danes je njihova osnovna dejavnost ta, da pomagajo glasbo razumeti izven kičastega vsakdana.

Vsaj nekdo.

Samo en klik. Kot pri puški.

Obstaja odlična literatura, ki obravnava kič. Naslov knjige je Fenomenologija kiča. Napisal jo je Ludwig Giesz. Najboljša stvar je njegova nadgradnja ideje človeka kiča, ki jo je definiral Broch. V novejši dobi gre za nekoga, ki mu rečemo turist.

Kič turist pa se ne nanaša samo na človeka, ki potuje, obiskuje tuje kraje in se vrača za domačo peč, temveč predvsem za človeka, ki se sprehaja po svetu kot voajer, ki ga nič ne briga, nabiralec spominkov in pozer pred objektivom kamere. Samo to.

V današnjem času ga moramo razumeti tudi kot nekoga, ki razume svet kot Disneyland z vsemi možnimi čudesi. Samo na pravi TV program moramo preklopiti in že smo tam. Vse je oddaljeno samo en klik. Kot pri puški.

Lotte H. Eisner

Posebna vrsta kiča so filmi — še posebej tako imenovani videospoti. Nemško-francoska teoretičarka Lotte Eisner je bila v zvezi s tem še posebej natančna. Prav njej je Wenders posvetil svoj Pariz, Teksas (1984) — umrla je namreč leto prej. Dolga leta je bila mentorica nemškega režiserja Wernerja Herzoga. Obstaja znamenita knjiga (dnevnik) z naslovom Vom Gehen im Eis, v kateri pripoveduje zgodbo, kako je šel peš iz Münchna v Pariz — pozimi in v mrazu (23.11.–14.12.1974), ko je izvedel, da je na smrt bolna.

Kakorkoli, Eisnerjeva je zapisala, da je filmski kič prepoznaven po petih elementih. Najprej ga obdaja tisto, čemur v nemščini rečejo Stimmung, torej nekakšno vzdušje, razpoloženje — in je gledalcu vsiljeno. Drugi element je izumetničenost v smislu nenaravnosti in popačenosti, osladnega pretiravanja. Temu sledijo šablone in stereotipi, potem patos in moralni sklepi, za konec pa še prikrita, a dovolj očitna pornografija.

11. maj 1701

Če pogledamo katerikoli slovenski glasbeni videospot današnjega časa in polpretekle zgodovine, lahko neglede na glasbeni žanr odkljukamo vse, kar je naštela Lotte Eisner. Prepričajte se sami.

V to kategorijo sodijo tudi vsa vizualna sporočila — torej plakati za koncerte, veselice in dogodke od valentinovega (14. februar) mimo 8. marca pa do prihajajočega materinskega dneva (25. marca) — ki je bil najprej 15. maja, dokler ga ni spretno povzela RKC in ga pripela na svoj koledar.

Govoriti o tem je heretično in blasfemično. Ni zelo dolgo od takrat, ko so lahko človeka (žensko) za takšne izjave zažgali na grmadi ali kako drugače pokončali. Tudi pri nas, da ne bo pomote. “Pravični sodniki inkvizicije” so črno na belem po zapisnikih zaradi tega pobili okrog 1000 ljudi. Preberite knjigo Zadnja na grmadi Frana Jakliča, pa vam bo takoj jasno, kako je potekal slovenski genocid nad ženskami.

Zadnja slovenska “čarovnica” je bila Marina Šušarek. Bila je 40-letna mati šestih otrok — in sedmič noseča —, ko so jo 11. maja 1701 drugim za zgled razsekali in zažgali na grmadi. Zapisnik celotnega procesa hrani Arhiv RS. Kdor ne verjame, naj gre sam pogledat.

Filmski in televizijski kič, reklamni oglasi, glasbeni videospoti, butaste lajne za vsakdanjo nego in komercialno obnašanje populističnih trgovskih dušebrižnikov zagotovo niso v ponos Clari Zetkin, prvoborki za žensko enakopravnost — čeprav je bil dan, posvečen vsem ženskam, prvotno najprej 19. marca.

In tudi enako pomembna feministka in sufražetka Jane Addams, prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za mir, bi se zagotovo strinjala, da je bolje nič kot pa ta kapitalistični kič.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 11. marca 2017, v Sobotni prilogi Večera pod naslovom Od kiča do niča. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.