RTV si naj zatakne nekam svojo sramotno novinarsko in poslovno etiko

Iz zavrnjenega, prepovedanega, cenzuriranega oglasa, ki ga je v ponedeljek objavil Reporter v tekstu o tem incidentu, je razvidno, da bi lahko bil edini realni razlog za odločitev RTV Slovenija ta, da so novinarju Reporterja Nenadu Glücksu, ki v njem napove nekaj tém iz naslednje (aktualne) številke, hoteli prihraniti blamažo človeka, ki ne zna nastopati pred kamero.

Ampak to zagotovo ni bil razlog. Glücks je v 15-sekundnem oglasu napovedal naslednje headline: “Danes v Reporterju: Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.”

Ali je RTV Slovenija hotela zaščititi Lidijo Glavina, Gorana Klemenčiča in/ali Nino Zidar Klemenčič, Stojana Petriča in/ali Dejana Židana?

Dvomim, da je to bil njihov eksplicitni in konkretni cilj — ampak tako je izpadlo. Ker kako hudiča pa so mislili, da bo izpadlo?!

“Precej senzacionalistično”

Uradna (in promptna) obrazložitev Službe za trženje oglasnega prostora TV Slovenija je po Reporterjevih navedbah bila ta, da “oglas ni v skladu s Poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija”, ker “podaja vsebino precej senzacionalistično, hkrati pa spominja na TV poročila”, kar da je “zavajajoče”.

Ti argumenti so popolna neumnost.

Zakaj bi oglas — ki je že po definiciji nekaj popolnoma drugega kot napisan in/ali posnet novinarski izdelek — moral biti v skladu s poklicnimi merili in načeli novinarske etike medija, v katerem bi naj bil objavljen?

Hja, zato vendar, ker so tega oglaševalskega mačka v žaklju križali z novinarskim mačkom v žaklju že pred davnimi, davnimi leti.

Odkod oglasni službi RTV ideja, da sme presojati novinarske izdelke — poudarjam: novinarske izdelke, ne oglase! — nekega drugega medija, ki želi oglaševati v njihovih terminih?

Zakaj se ima oglasna služba RTV za kompetentno komentirati, da so Reporterjevi novinarski izdelki “precej senzacionalistični”?

To je pomota. Ne, niso kompetentni, da bi to komentirali. Who the fuck so tržniki na RTV, da si kaj takega drznejo?

Mimogrede naj spomnim, da se oglas za pirotehnična sredstva oglasni službi RTV ni zdel sporen — in to niti v primeru, ko je bil v taistem Dnevniku, pred katerim je bil objavljen, objavljen tudi novinarski prispevek o poškodbah, ki jih lahko petarde povzročijo.

Niti se ne spomnim, da bi modro vodstvo RTV motila ta kolizija med načeli in zdravo pametjo na eni strani in oglaševalskimi interesi na drugi.

Merila in načela? Ja, ziher!

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je še isti dan (v petek) na zavrnitev pritožil direktorici TVS Ljerki Bizilj in (v ponedeljek) dobil z RTV še en komplet argumentov.

Tudi te je podpisala Služba za trženje oglasnega prostora TV Slovenija, ki pa se po dodatnih pojasnilih avtorja Reporterjevega članka Jožeta Biščaka sklicuje na “vodstvo”.

Iz tega je možno sklepati, da se Ljerka Bizilj in generalni direktor Marko Filli — ali bog ne daj celo odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik — s povedanim strinjajo.

Pojasnilo se skratka glasi takole:

“Služba za trženje mora oglas zavrniti: če je vsebina oglasnega sporočila žaljiva za pravno ali fizično osebo ali za RTV Slovenija; če oglasno sporočilo z vsebino lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine; če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin; če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.”

Reporterju očitane kršitve so štirje dobesedno prepisani primeri (od 30), v katerih Služba za trženje programov RTV Slovenija lahko zavrne oglas — oz. ga celo mora zavrniti. Tako je črno na belem zapisano v zgoraj omenjenih, 17 let starih, anahronističnih Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija.

Dokument je sprejel tedanji Svet RTV Slovenija, ki mu je leta 2000 predsedoval kdo drug kot Janez Kocijančič. Hehe, Biščak seveda ni zamudil priložnosti, da zgodbo začini še s starimi komunajzarji.

Da ne bo pomote

Strinjam se, da so Reporterjevi novinarski izdelki “precej senzacionalistični”. Ne strinjam pa se, da je oglas za “precej senzacionalistične” medijske vsebine neprimeren za objavo na TVS. Ali katerikoli drugi. Javni ali privatni. Saj gre za plačane oglase.

Kot rečeno, Služba za trženje oglasnega prostora TV Slovenija ne more in ne sme presojati o novinarstvu — kaj šele o novinarstvu drugih medijev, medijev kot naročnikov —, ker za to ni kompetentna.

Kompetentna pa ni niti sveta trojica Filli–Bizilj–Rebernik. Kakšno novinarstvo delajo na Reporterju ali v kateremkoli drugem mediju, ni njihova stvar.

Ali mar mislijo, da bodo s prepovedjo objave oglasa za “precej senzacionalistične” vsebine Glavini, Klemenčičema, Petriču in Židanu prihranili duševno trpljenje zaradi domnevnega blatenja?

Ali da bodo Šurli samo poslali signal o svojih vrednotah — tako kot ga po drugi strani ne pošljejo nekaterim svojim “precej senzacionalističnim” novinarjem —, pa se bo kvaliteta slovenskega novinarstva čudežno popravila?

Res, kje se bo to nehalo?

Prepoved tako benignega oglasa, kakršen je ta — ponavljam — zavrnjeni, prepovedani in cenzurirani Reporterjev, je nezaslišan precedens, ki lahko ima daljnosežne in neprijetne posledice. Jih že ima, če sem natančen.

Reporterju priporočam, naj vztraja. Naj se začne pritoževati na vse možne instance — od nove fikusinje pravic gledalcev in poslušalcev programov Ilinke Todorovski in seveda Programskega sveta RTV Slovenija plus Častnega razsodišča SOZ pa do vseh možnih sodnih.

Ker samo to se nam še manjka, da se bo javni zavod začel obnašati kot sodišče.