Svobodo doživljam kot tolažbo. Če že nimam službe, imam vsaj svobodo.
Končno sem zbudila ob zame običajni ob uri. To sploh ne pomeni, da sem se naspala. Že nekaj noči zapored se zbujam ob pol dveh, potem spet zaspim in se zbudim ob pol šestih. A napredek je, da znova zaspim. In da je ta zapis prvi, ki nastaja sredi dneva, ne sredi noči.
Disciplinirati se moram še pri hrani, saj sem spet bolna. To zimo že tretjič. V službi je bilo lažje, saj je bil ritem utečen: porcija sadja v obliki smutija za zajtrk in porcija zelenjave za kosilo v menzi. Zdaj si smuti še vedno pripravim, porcija zelenjave pa se mi izmika zaradi hektičnega urnika, polnega sestankov v iskanju novih priložnosti.
Toda zdaj prihaja pomlad in z njo daljši in toplejši dnevi, ko bo več časa — tudi za tek. Tega si med nabitim delavnikom nisem mogla privoščiti. Zdaj bom za to imela več časa. In zase.
Tako imenovana svoboda
Samostojna pot velja za pot svobode, a vsaj jaz se zanjo nikoli ne bi odločila. Občutek svobode zaenkrat doživljam kot tolažbo. Če že nimam službe, imam vsaj svobodo. Nikoli pa ni bila svoboda moj zavestni, sanjski cilj.
Ko sem se zaposlila, sem slišala kolege govoriti, da tega sami nikoli ne bi naredili. Raje da so svobodni, da lahko hodijo ob sredah smučat na Krvavec, kot da bi hodili v službo od devetih do petih. Jaz pa sem v službi uživala. Prav nobene potrebe nisem imela po smučanju na Krvavcu sredi tedna.
Zdaj me prijateljice čez dan vabijo na sprehode, ker da imam več časa. Ugotavljam, da ni čisto tako. Prej sem imela delovnik od devetih do petih, zdaj je razpotegnjen na ves dan. Res je, da bi lahko šla dopoldne smučat, toda potem bi morala delo opraviti popoldne ali zvečer.
Včeraj sem prvič v minulem tednu ves dan preživela doma za računalnikom. Slabost razdrobljenega urnika, polnega sestankov, je v tem, da nimaš časa za pisanje — pri čemer je pisanje edino oprijemljivo početje. Še dobro, da sem dokončana opravila začela označevati s krepkim tiskom, namesto da bi jih brisala. Tako vsaj vidim, kaj vse sem počela. Dnevi niso kar zbežali mimo.
Kategorija “nekoč”
Med opravki je zdaj tudi branje. Kolegica mi je priporočila knjigo Kako uspešno iskati zaposlitev?. Doma so se potem pohecali, da bi morala brati priročnik, kako uspešno začeti posel, saj sem si izbrala svojo pot. A knjigo vseeno priporočam v branje. V njej je veliko nasvetov tudi za bodoče podjetnike — če jo želimo tako brati.
Predvsem me je prepričala, ker je realna. Ne prodaja floskul, h katerim se še danes tako radi zatekamo. Trg dela je, kakršen pač je. Ne bomo ga spremenili. Nima smisla za neuspeh kriviti drugih.
V njej med drugim piše: 80% prostih delovnih mest ni objavljenih na Zavodu za zaposlovanje — pa ne zato, da bi jih zasedli ljudje s pravimi priimki.
Piše tudi, da bodo delodajalci zaposlili človeka, ki jim bo prinašal dobiček. Zaposlena oseba mora podjetju prinesti trikrat toliko donosa kot znaša njegova bruto plača. In da trg plačanih del ni samo služba za nedoločen čas.
Pri iskanju dela je treba na druge oblike gledati enako kot na zaposlitve, pravi avtor knjige Aleš Zaletel. Svetovni trg dela se je v zadnjih dvajsetih letih spremenil. Služba za nedoločen čas sodi v kategorijo “nekoč”.
Pri iskanju dela je treba na druge oblike gledati enako kot na zaposlitve, pravi avtor knjige Aleš Zaletel. Svetovni trg dela se je v zadnjih dvajsetih letih spremenil. Služba za nedoločen čas sodi v kategorijo “nekoč”. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
Ne-varnost
Pri nas pa še vedno vztrajamo pri tem. Zadnjič sem po radiu ujela izjavo, da brezposelnost pri nas upada samo navidezno, ker ljudje odpirajo espeje. To pomeni, da ostajajo v ne-varnem delovnem razmerju, kajti varna oblika je samo služba za nedoločen čas.
Kako je to varna oblika, če lahko službo za nedoločen čas izgubiš v dveh mesecih? In to po 18 letih delovne dobe pri istem delodajalcu? In če skrbiš za tri majhne otroke, vse mlajše od desetih let?
Mar ni čas, da spremenimo družbeno retoriko? Se ne bi morali začeti pogovarjati o tem, da je tudi espe ali v mojem primeru zasebni zavod enako kakovostna in zaželena oblika delovnega razmerja?
Seveda pa bi bilo treba določene stvari urediti. Za začetek je treba vse te statuse izenačiti. Če je nekdo espe, mora imeti enako možnost dostopa do kredita, bolniške ali porodniške — in pri tem mislim na enak znesek — kot redno zaposleni.
Res pa je, da zaposleni v blagajno prispevajo veliko več od minimalnega zneska, ki ga ponavadi nakazujejo espeji ali zaposleni v svojih zavodih. Torej bi moralo biti urejeno tako, da lahko vsakdo izbere, ali bo prispeval več ali manj, da bo potem upravičen do več ali manj pravic.
Vztrajanje pri idealih
Ne vem. Naj mi kdo pomaga. Ampak če bi espe za bolniško prispeval enako kot zaposleni (ne za dostop do zdravstvene oskrbe), bi verjetno lahko imel tudi enako pravico do plačane bolniške.
Res pa je, da bi moral espe zato tudi več zaslužiti. In tu se začne pričakovanje, da boš za enako delo enako plačan. Če espe opravlja enako delo kot redno zaposleni, bi moral biti zanj enako plačan. Še posebej, če dela pretežno za enega naročnika. Če pa dela za več naročnikov, bi morale seštete vsote dati podoben rezultat.
Za svoje delo bi tudi morali biti plačani v zakonitem roku. Tu se začne problem plačilne nediscipline, o kateri se govori precej manj kot o ne-varnih delovnih razmerjih.
Mislim, da bi morali pričakovanja usmeriti v to smer: da boš za enako delo enako plačan, da boš za svoje delo dobil plačilo v roku in da boš upravičen do enakih pravic, če boš enako plačeval za socialno, zdravstveno in pokojninsko varnost.
Služba za nedoločen čas je koncept iz preteklosti. V mojem primeru se je izkazalo, da tudi varna oblika delovnega razmerja že dolgo ni več varna.
Lahko vztrajamo v prizadevanjih za ideale. Ampak zdi se mi, da je energijo bolj pametno usmerjati tja, kjer lahko koristi.
Želim si, da bi bil moj novi status zaposlene v zasebnem zavodu Časoris enakopraven in tudi enako družbeno ugleden. Kot je bil status redno zaposlene novinarke pri drugem delodajalcu.
Opomba: Tekst je avtorica prvotno objavila na Facebooku v soboto, 11. marca 2017. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorice.