In dan je takoj lepši, jaz pa spet bolj nasmejana
Ta teden se mi je posvetilo, kaj me pravzaprav najbolj preganja te dni. Prvič v življenju ne vem, kaj bo z mano prihodnji mesec.
Doslej je bilo moje življenje natančno načrtovano in začrtano. Osnovna in srednja šola, faks, služba, magisterij, doktorat, mož, otroci. Celo zlata prinašalka. Ganine mladičke smo šli samo pogledat, a bili so tako lušni, da je ena morala z nami. Takrat smo se ravno selili v hišo in kaj je hiša brez psa čuvaja?
Vedela sem, kaj želim, in potrudila sem se, da sem to tudi dosegla. Imela sem srečo — a tudi vztrajnost, odločnost in sanje.
Zdaj pa vem samo še, kaj bo z mano do konca tega meseca. Potem pa ne več.
V društvu na dopustu
Z 2. aprilom se mi izteče odpovedni rok na Delu. Zdaj sem že na dopustu. Tretjega aprila se bom — če bo še naprej šlo vse po načrtih — zaposlila v svojem zavodu. Ustanovila sem ga januarja lani, ker je to bil edini način, da Časoris registriram kot medij. Izdajatelj medija je lahko le pravna oseba ali fizična oseba, če ima espe.
Lahko bi izbrala espe, a takrat sem bila še v službi in mi to ni ustrezalo. Lahko bi registrirala tudi društvo, a mi je prijateljica povedala, da bom imela z zavodom manj opravkov in predvsem manj stroškov.
Za ustanovitev društva potrebuješ tri ljudi. V Zavodu Časoris sem postala ustanoviteljica, direktorica, odgovorna urednica medija in novinarka. A ko ostaneš brez službe, se moraš v takem zavodu zaposliti — ali pa moraš predati vodstveni položaj drugemu.
Februarja sem tuhtala, kaj naj torej storim? Se prijavim na Zavod za zaposlovanje? Se zaposlim v Zavodu Časoris? Iščem službo kje drugje?
Zavod: Časoris in za zaposlovanje
V evidenco iskalcev zaposlitve se je treba prijaviti v treh delovnih dneh po odpovedi delovnega razmerja. V mojem primeru bi imela potem devet mesecev plačane prispevke, prejemala bi tudi nadomestilo za brezposelnost. Mnogi so mi svetovali, naj izkoristim to možnost in se prijavim.
A meni to ni bilo blizu. Več razlogov je bilo. V glavi se mi je vrtela Smolarjeva pesem Zavod za zaposlovanje (“to je kraj, kjer se končajo sanje”). Prijava na Zavodu za zaposlovanje ponuja nekaj mesecev varnosti. Je kot zaščitna mreža za akrobatko na trapezu, ki med skokom ni pristala na drugi strani. Če bi se prijavila, bi si morala priznati, da mi kljub izobrazbi, prizadevanjem, zagnanosti, lojalnosti in kakovostnemu delu ni uspelo.
Odraščala sem v časih, ko so nam starši dopovedovali, da moramo v šolo zato, da bomo imeli zagotovljeno varno prihodnost, sicer bomo pristali za tekočim trakom v Tomosu. Tega danes dejansko ni več, torej so imeli na nek način prav. Niso pa si znali predstavljati, da bomo nekoč živeli v časih, ko še doktorat in dobro delo ne bosta dovolj za varno službo.
Plan B
Drugi razlog je bil, da bi morala direktorsko vlogo, kot rečeno, nekomu začasno predati. Časoris pa je moj otrok, zato si nisem mogla predstavljati, da bi to storila, pa čeprav zgolj začasno in pro forma.
Tretji razlog je bil, da v tem času ne bi smela zaslužiti več kot 200€ na mesec. Jaz pa bi vendarle rada delala in se preživljala s svojim znanjem.
Četrti razlog je bil, da sem pred časom, ko so na Delu začeli odpuščati, ustvarila Časoris kot svoj plan B. In če imam plan B, naj se mu zdaj, ko bi ga morala vnovčiti kot svojega kvizkota, odrečem?
Ne morem. Ne zdaj.
Prava smer
Ker enako močno kot sem slutila, da lahko tudi jaz pristanem na cesti, čutim, da je Časoris moja prava smer. Kot bi mi vse celice v telesu in vesoljske vibracije govorile — to je to. To moraš narediti. To je tvoja priložnost. Morda prva, zadnja in edina, da sama pokažeš, kaj znaš in kaj zmoreš. Da delaš, kot misliš, da je prav. Ne samo zate, temveč tudi za skupnost.
Časoris ni samo moj mali garažni časopis. Časoris je družbeno odgovoren projekt, ki poskuša pritegniti mlade bralce, da bodo nekoč hoteli biti odrasli bralci.
Prepričana sem, da družba, vsi mi potrebujemo medije, tudi če se tega ta hip ne zavedamo. So tisto vezivo, ki v skupnost povezuje individualna bitja v milnih mehurčkih. Zaradi medijev nam je mar, kaj se dogaja okoli nas.
Časoris ni samo moj mali garažni časopis. Časoris je družbeno odgovoren projekt, ki poskuša pritegniti mlade bralce, da bodo nekoč hoteli biti odrasli bralci.
Kepa v želodcu
Peti razlog pa je, da čutim zelo močno podporo. Podpirajo me družina in prijatelji, a tudi velik krog ljudi, ki jih poznam bežno ali sploh ne in ki se jim je zdelo pomembno, da se mi oglasijo, me podprejo z besedo ali finančnim prispevkom.
Sem preveč samozavestna v svojem razmišljanju? Mislim, da ne. Prav nasprotno. Zvečer ležem v posteljo s kepo v želodcu, ob zori pa se zbudim trda od strahu, ko razmišljam, kaj bo z mano.
A zdi se mi, da moram poskusiti. Prebrala sem veliko zgodb o uspešnih podjetnikih, ki so pustili varno službo in sledili sanjam.
Sama svoje varne službe ne bi nikoli pustila. Moje sanje so bile, da sem novinarka na Delu. Toda prisiljena sem bila poiskati nove sanje — in poskusila jim bom slediti.
Druge poslovne ideje
Časoris ni bil moj prvi plan B. Vedela sem, da v medijih ni denarja za preživetje. Danes skoraj nihče ni pripravljen odšteti evra za časopis.
Imela sem druge poslovne ideje. Razmišljala sem naprimer o kuharskih delavnicah za otroke, ker bi jih sama še kako potrebovala — a kaj, ko ne znam ne vem kako dobro kuhati. Ali pa o tem, da bi pomagala zaposlenim materam, ki nekako žonglirajo med službo, majhnimi otroki in starejšimi starši. A ko sem šla po nasvet k strokovnjakinji, mi je svetovala, naj ostanem v tistem poslu, ki ga najbolj obvladam. Torej v medijih.
Kako torej naprej? Kaj bom počela aprila? Pa ne samo aprila. Kaj bom počela maja in junija? In poleti, ko bodo šole, s katerimi bi rada sodelovala z delavnicami medijskega opismenjevanja otrok, zaprte? Pojma nimam.
Alternative
Za zdaj vem, da moram marca napisati veliko projektov in predstavitev. Da imam dogovorjeni dve delavnici, ki bosta moj ognjeni krst. Da bom Časoris predstavila na Kulturnem bazarju in da bom končno izvedela, ali smo z njim uspeli na razpisu Ministrstva za kulturo.
Medij živi od kupcev — naročnikov in oglasov. Spletni časopis za otroke nima (in ne more imeti) ne enih ne drugih, zato iščem alternativne poti. Razpisi so ena izmed njih. Druga so donacije in tretja sponzorstva ali zakup medijskega prostora. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste Časoris podprli s svojimi donacijami — s simboličnimi naročninami na časopis, v katerega verjamete.
S tem denarjem sem ali še bom pokrila stroške podaljšanja domene in gostovanja na strežniku, celoletne bančne stroške, udeležbo na delavnici zavoda Mladi podjetnik in na dogodku 500 podjetnic — petič, kjer bom predstavila Časoris in morda dobila kakšnega pokrovitelja, pa računovodske stroške in morda tudi stroške informatika, ki bo skrbel za nemoteno delovanje portala. Dokler je bil Časoris garažni projekt, to ni bilo potrebno, a zdaj me kar stisne, če pomislim, da bi stran nenadoma padla.
Hvala
To je zelo, zelo veliko, a še vedno premalo. Da bi Časoris lahko živel, moram poskrbeti za sistemski vir financiranja. Uspeti moram na razpisih in pridobiti sponzorja, ki bo v njem prepoznal dodano vrednost za svoje družbeno odgovorno podjetje. Vsake pomoči in predloga sem vesela.
V najbolj ranljivih jutranjih urah prebiram topla sporočila, ki ste mi jih poslali. Dan postane lepši, jaz spet bolj nasmejana in Časoris za korak bolj realen, boljši in bolj otroški. V najboljšem pomenu besede.
Hvala.
Opomba: Tekst je avtorica prvotno objavila na Facebooku v soboto, 4. marca 2017. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorice.