Pet odtenkov Junckerja

Zdi se, da soliranje bruseljskih politokratov po brexitu počasi prihaja iz mode. Vsi smo ena sama velika družina, zato naj tudi navadni smrtniki sodelujejo pri dekoriranju skupnega evropskega doma. Da nam bo lepo in udobno.

Ata Juncker je svojim otročičkom predstavil pet ugank. V njih se morda skriva ključ za pobeg iz escape rooma evropskega nezadovoljstva.  Pa si poglejmo, kaj konkretno vsebujejo njegove ponudbe, pravzaprav smernice za uspešen razvoj Evropske unije.

Po prvem scenariju je v redu že vse, kar imamo, zato spremembe sploh niso potrebne.

Po drugem je bistveno to, da lahko brez carin še naprej prodajamo Elanove smučke in Gorenjevo belo tehniko kjerkoli v okviru Schengena.

Tretji scenarij je namenjen najbolj nadobudnim in kreativnim članicam, četrti pa tistim, ki jim je blizu pravilo “langsam aber sicher” — torej malo manj naprezanja, toda kar naredimo skupaj, naj bo vrhunsko.

Po petem scenariju pa bi lahko postali nekakšne United States of Europe.

Višegrad: Najdite si novo deponijo!

Na to, da je enaka obravnava članic še kako potrebna, so nedavno opozorile države Višegrajske skupine, ki se pritožujejo nad dejstvom, da nekatera podjetja za zahodnoevropski trg proizvajajo kakovostnejše izdelke kot za vzhodnoevropskega.

Madžarska in Slovaška sta od Bruslja že zahtevali ukrepe za odpravo teh razlik. Evropska komisija se ne sme delati, kot da nič ne vidi. Vsi evropski državljani morajo biti enakopravni. Izdelki z enako blagovno znamko morajo biti enake kakovosti. Ne pa da proizvajalci za Slovaško delajo škart, za Avstrijo pa izdelke vrhunske kakovosti.  

Očitno imamo še vedno prvo- in drugorazredne konzumente. V glavah proizvajalcev živil še vedno obstaja železna zavesa. Zato se je višegrajska četverica odločila za skupni nastop, tokrat v Varšavi. Krivica naj bo odpravljena na evropski ravni! Proizvajalci hrane jih že ne bodo farbali s kancerogenimi dodatki.

Takšno nepošteno ravnanje vzbuja občutek neenakopravnosti in krepi puntarskega duha. Zapostavljanju je treba enkrat za vselej narediti konec. Vzhodna Evropa ne bo smetišče zahodne podjetniške buržoazije.

Nemčija, dobrodošla v jedrskem klubu!

Po četrtem scenariju naj si članice EU izberejo nekaj prioritetnih področij učinkovitega sodelovanja. Dober primer so migracije in varnost. Starka Evropa naj se v obrambo pred Rusijo nabilda. Evropa bi morala v svetu vzbujati strah in trepet. To je najboljša zaščita. Če se te ne bojijo, si oplel.

Najboljše ptičje strašilo za odganjanje vsiljivcev pa je jedrsko orožje. Trump namreč prisega, da ne bo več podpiral evropskih lenuhov — namreč držav, ki se za NATO ne trudijo niti toliko, kolikor je pod nohtom črnega.

Razen tega je brexit odnesel vojaško velesilo Britanijo. Kak jedrski spektakel za vojaške potrebe je sicer sposobna uprizoriti tudi Francija, vendar bi bilo najbolje, da bi osrednjo vlogo pri skupni obrambi prevzela kar gospodarsko najmočnejša Nemčija. 

Toda Nemčija se nad jedrskimi podvigi — razen morda tistimi za pridobivanje elektrike — ne navdušuje. Tudi svetovnih zdrah zaradi jedrskega oboroževanja ne potrebuje. Povečala bo izdatke za puške in topove, vendar v lastni režiji ne namerava cepiti atomov. Ima namreč še vedno slabo vest zaradi nacizma. Jedrska supersila ne spada v središče Evrope, ker bi se njene sosede počutile malce nelagodno. Poleg tega bi dali slab zgled porednemu Iranu. Lumpe je težko ustaviti, ko enkrat zafuraš avtoriteto.

Treba si je prizadevati za zmanjšanje števila jedrskih konic po svetu, ne pa za serijsko proizvodnjo. Ker dokler obstaja varna zatočišče NATO, se nam ni treba bati ničesar. Mir je samoumevna dobrina. Vse bo zrihtal nekdo drug ali nekdo tretji.

Trump samo govoriči in straši, ukrepal pa verjetno ne bo. Jedrsko orožje je sicer mamljivo, saj se z njim bolje počutimo. Američani in Rusi ga imajo v izobilju, a se jim zdi, da ga še vedno nimajo dovolj.

Sodelovanje je neizbežno

A kakorkoli že, evropsko sodelovanje je danes nujno. Je del stvarnosti, pred katero si ni pametno zatiskati oči. Ena sama evropska državica nima šans, ker so na svetu mnogo večje in v vseh ozirih močnejše države.

Tako je stari celini na nek način kar usojeno, da se glede nekaterih stvari počasi poenoti. Že iz ekonomskih razlogov. O kakovosti izdelkov in oplemenitenem uranu pa lahko filozofiramo in modrujemo naprej.

Problemi so vedno bili in bodo. Treba se je lotiti prioritet. V primeru EU bi to lahko bilo predvsem trdno politično vodstvo.