Intimni spektakel Brezmadežne. Matere. Ženske. Sestre Tomaža Pandurja.

3.3.2017 / 06:08 Komentiraj
Livijin hommage s Tóibínovo Immaculato Nataše Matjašec: “Pravite, da je odrešil svet. Jaz pa pravim, da ni bilo vredno.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Težko sem jo pričakovala. Monodramo, s katero so v SNG Drami Maribor začeli sezono 2016/17. Predstavo, ki je pred premiero izgubila glavnega poganjalca in potem v Španiji polnila dvorano s 700 sedeži.

Brezmadežna je minimalistična predstava. O materi, ki po sinovi smrti težko izgovori njegovo ime. Ki je na svatbi v Kani začutila odtujenost med njima. Ki so jo na križanju ožulili čevlji. O ženski, ki je izgubila sina, ne pa tudi moža. O brezmadežnem spočetju. O odrešitvi sveta. Sama, žalostna in močna se sooča z izgubo in spomini, z nosečnostjo in bolečino. Ta pripada križanemu, pravi, ne njej.

“To je stol. To je stol, na katerem nihče nikoli ne sedi. In nihče ne bo sedel na tem stolu. To je stol, ki pripada spominu, pripada moškemu, ki se ne bo vrnil. Stol je tukaj zato, ker se ne bo vrnil.”

Ko Nataša Matjašec Rošker govori o stolu, ki ga na odru ni, sem seveda pomislila tudi — pa ne samo — na Tomaža Pandurja. Težko, da ne bi. Brezmadežna je posvečena njemu, ki jo je snoval.

“Ženska, ki dvomi, razmišljujoča, ljubezni polna, močna in žalostna ženska mi je sicer blizu. Občudujem igralko, ki zna in zmore stati sama na odru ter podoživeti in utelesiti žensko, ki jo je vzelo nebo.” — Nataša Matjašec Rošker v glavni in edini vlogi v predstavi Brezmadežna SNG Drame Maribor. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Tovarna iluzij

“To, kar se je zgodilo, bo spremenilo svet. Svet. Ja, ves svet. Ne razumeš?” — “Ne, ne razumem.” — “Zbežala sem nekam, kjer je tisto, kar se je zgodilo, postalo bolj otipljivo in resničnejše. In če že iščete pričo, potem sem to jaz.”

Kaj ob tej izjavi čutijo tisti, ki verjujejo v skrivnostno Marijo in jo malikujejo, seveda ne vem. Si ne znam niti predstavljati. Morda je predstava zanje bogokletna. Pa vendar je to tudi izjava o gledališču. O tovarni iluzij, ki ima svoje vernike, mage, čudeže in pričevalce.

Ženska, ki dvomi, razmišljujoča, ljubezni polna, močna in žalostna ženska mi je sicer blizu. Občudujem igralko, ki zna in zmore stati sama na odru ter podoživeti in utelesiti žensko, ki jo je vzelo nebo. Pa čeprav skrivnostno Marijo, preden so jo razglasili za svetnico. To enigmatično bitje iz ozadja, ki so ga upodabljali slikarji, kiparji, literati in režiserji in jo kovali v zvezede.

Ženska, ki dvomi, razmišljujoča, ljubezni polna, močna in žalostna ženska mi je sicer blizu. Občudujem igralko, ki zna in zmore stati sama na odru ter podoživeti in utelesiti žensko, ki jo je vzelo nebo. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Marijin testament Colma Tóibína

Brezmadežna je zasnovana po romanu irskega pisatelja Colma Tóibína (1955) Marijin testament (2012). Priredba je delo Tomaža in Livije Pandur. Romana (še) nisem brala, v mislih sem samo asociativno preletavala likovne, verske, filmske in ostale reference. Potem sem se odločila, da bom gledala to, kar se ponuja na odru. Kot da pred predstavo ni obstajalo še nič na to temo.

Predstava je načeloma kronološka, toda potek dogodkov vendarle ni tako pomemben kot Marijino dojemanje vsega, kar jo je izoblikovalo in pripeljalo do trenutka, ki se razpleta pred nami.

Minimalistične so tudi intervencije v prostor. Nepozaben je prizor, ko si ožarjena od svetlobe pod obleko naredi nosečniški trebuh in potem med frfotanjem perja okrog sebe mimogrede odvrže plod. Obenem čudež in lep gledališki trik, predvsem pa občutek čiste in tihe sreče.

Ko je pozneje dvignjena nad oder, po zaslugi svetlobnih efektov vidimo v njej sliko oskrunjene ženske. Kot da bi bila ona sama križana. Ta in podobni drobni prizori kot hipne, sanjske vinjete zaznamujejo Marijo, žensko in oder.

Brezmadežna je zasnovana po romanu irskega pisatelja ​Colma Tóibína (1955) Marijin testament (2012). Priredba je delo Tomaža in Livije Pandur. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]

Moč žalosti

Predstava je intimna in spektakularna hkrati. Vse je na svojem mestu, v odmerjenem času, nič ni tam samo zaradi vizualne privlačnosti. Čeprav zgleda prelepo. To kaže na večplastnost teme in predstave in ji dodaja tisto, kar ni izrečeno. Ne da bi bilo ilustrativno.

Pozabila sem na Marijo kot Mater božjo in gledala predstavo o ženski. O izgubi. O moči žalosti, ki ni samo boleča in trpeča in ki ni enoplastna, temveč zna v sebi stkati vse odtenke žalovanja. Nasproti ji sicer stoji tista žalost, ki ustavlja in reže in se s poglabljanjem v eno in isto zaletava v labirint brez izhoda. Ta ženska dvomi in ljubi. Občuti marsikaj, predvsem pa ni v njej nič dogmatskega.

“Moj sin je zbral okoli sebe skupino fanatikov. Ja, fanatikov, sem rekla. Če zbereš fanatike, ne dobiš le norosti in vsakdanje krutosti, ampak tudi neko brezupno potrebo za nečim drugim — neustrašnost, ambicijo, karkoli — in preden se razraste ali razpade, bo prišlo do tega, čemur sem bila priča jaz in kar živimo zdaj… Ampak ljubila sem ga kljub tej moči, ki jo je izžareval. Hotela sem ga zaščititi še bolj kot takrat, ko je bil nemočen.”

“Ni bilo vredno.”

Brezmadežna nam ne razgalja banalnosti vsakdana. Prizor, v katerem kot čistilka poustvarja čudež spreminjanja vode v vina in potem “čiščenja” prostora, bi morda lahko bil mejen, pa ni. Brezmadežna je očiščevalka. V vseh pogledih. Na videz preprosti gledališki specialni efekti odsevajo prefinjenost teme in predstave.

Brezmadežna je narejena pragmatično in je stkana senzibilno. Ko se v zadnjem, nemem prizoru prelevi v kraljico, mi še zdaj odmevajo njene besede: “Pravite, da je odrešil svet. Jaz pa pravim, da ni bilo vredno. Ni bilo vredno.”

Ni svetosti dogme, spomina, je “samo” priča.

Nataša Matjašec Rošker je bila prava izbira. Edina prava izbira. Sama se zna spopasti s pričami v dvorani in odigrati vse čustvene registre. Je znak Brezmadežne in je Brezmadežna.

Predstava je izpostavila sicer vedno v ozadju prisotno Livije Pandur. Njeno žalovanje, delo in avtorski pečat sta v predatavi polno zasijala. Senzibilnost in spektakularnost sta Livijin podpis in pečat.


Brezmadežna/Immaculata. Hommage à Tomaž Pandur. Po romanu Colma Tóibína Marijin testament. Dramatizacija in priredba: Livija Pandur, Tomaž Pandur. Prevod: Livija Pandur. Dramaturgija: Livija Pandur. Igra: Nataša Matjašec Rošker (Brezmadežna). Scenografija: Marko Japelj. Kostumograf: Leo Kulaš. Glasba: Boris Benko, Primož Hladnik (Silence). Luč: Vesna Kolarec. Premiera v SNG Drami Maribor je bila 23. septembra 2016. Kritičarka si je ogledala gostovanje v SNG Drami Ljubljana 1. marca 2017.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE