Ekonomistično posploševanje dela škodo študentom in razumevanju sveta

Martin Sandbu se je v Financial Timesu lotil recenzije treh zadnjih knjig o krizi razumevanja in poučevanja ekonomije. O dveh izmed treh sem že pisal tukaj (Earle, Moran, Ward-Perkins: The Econocracy in Kwak: Economism), tretja pa je Pilkingtonova The Reformation in Economics.

Sandbu, ki je študiral na Oxfordu, pravi, da ni problem toliko v omejenosti poučevanja ekonomije samo na neoklasiko in v ignoriranju drugih ekonomskih vej, temveč v izolaciji študija ekonomije od drugih ved — filozofije, politike, zgodovine.

S tem se v veliki meri strinjam, čeprav seveda ne bi imel nič proti, če bi tudi neoklasiko zreducirali in študij ekonomije križali tudi s heterodoksnimi vejami ekonomije. Pomembno je predvsem, da študentje namesto dogem in ideologije dobijo širino in sposobnost kritičnega out, of the box razmišljanja.

Napačne predstave

Je pa še ena stvar, na katero opozarja Kwak v knjigi Economism — ki jo res priporočam: problem je, da študentje v prvem letniku študija ekonomije dobijo o ekonomiji napačno predstavo o delovanju gospodarstva, kar lahko njihova prepričanja determinira za vedno.

Študentje namreč dobijo občutek, da je mogoče vse stvari v gospodarstvu in širše razumeti in razložiti simplistično s konceptom ponudbe in povpraševanja ter ravnotežne cene. Da je vse stvari v svetu mogoče narisati in opisati v grafu s krivuljama ponudbe in povpraševanja in s ceno, določeno v njunem presečišču.

Ker pa to velja samo v pogojih popolne konkurence, ekonomisti pozneje vse stvari presojajo s stališča odstopanja od tega ideala. Torej vse, kar se v praksi razlikuje od situacije v razmerah popolne konkurence, se jim zdi že vnaprej blazno neučinkovito. Pri tem namreč pozabljajo, da je popolna konkurenca mit, tako kot božja stvaritev sveta v sedmih dneh.

Popolna konkurenca ne obstaja

Popolna konkurenca ne obstaja — in nikoli ne bo. Niti v sanjah. Nikoli nimamo opraviti z neskončno mnogo neskončno majhnimi ponudniki in povpraševalci, popolnoma homogenimi (enakimi) proizvodi in popolno informiranostjo.

Zato ne bi smeli nobene situacije na trgu presojati glede na mitološko popolno konkurenco, saj je to zavajajoče. V realnem svetu imamo običajno opraviti s širšim ali ožjim oligopolom — z nekaj velikimi igralci na trgu ali celo samo z dvema — in s tem ustreznim strateškim obnašanjem v bitki za tržne deleže (v razponu med cenovno vojno blizu mejnih stroškov in dogovarjanjem).

Tudi kadar se nam zdi, da gre za monopolistično konkurenco — k čemur nas navaja veliko število podobnih izdelkov —, je to samo fikcija, saj gre običajno za različno pozicionirane blagovne znamke v lasti majhnega števila velikih poslovnih skupin.

Specifičnost trgov

Študentje od 1. letnika ekonomije tudi ne odnesejo spoznanja, da so posamezni trgi zelo specifični, da so pomembne lokalne razmere in zgodovina, da trgi ponekod ne delujejo in ne morejo učinkovito delovati zaradi specifike potreb kot sta zdravstvo in izobraževanje ali da celo delujejo inverzno — da se krivulje ponudbe in povprašavanja postavljajo povsem obratno od učbeniškega primera.

Večina študentov v 1. letniku absolvira mikroekonomijo v prepričanju, da je trg dela mogoče obravnavati kot vsak drug trg in da minimalna plača deluje kot administrativno določena najnižja cena dela — zaradi česar bo na trgu dela nujno neravnotežje, saj bo povpraševanje po delu manjše od ponudbe.

Podzavest poznejših ekonomistov

Pa ni tako. Nobena resna empirična študija ali opažanje v realnem svetu tega ne dokazuje. Pa tudi če slučajno bi, bi to zgolj pomenilo, da imajo povpraševalci po delu (podjetja) določeno tržno moč za določanje cen pod eksistenčnim minimumom, zaradi česar je intervencija države na trgu ne samo zaželena, temveč tudi nujna. Poglejte si primer ZDA v zadnjih štirih desetletjih.

V glavnem, ekonomizem dela ogromno škodo dejanskemu razumevanju sveta — predvsem zato, ker se te simplistične razlage na ravni 1. letnika ekonomije zažrejo v podzavest poznejših ekonomistov ali kadar jih kot dogme pograbijo bodisi neuki novinarji ali priučeni ekonomisti in komentatorji za šankom.

In predvsem, če to simplistično ekonomistično logiko in retoriko prevzame neuka populistična politična elita in hoče na tem fiktivnem miselnem vzorcu graditi ekonomske in socialne ukrepe. Kar seveda vodi v katastrofo.

Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 25. februarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ekonomizem in napačno poučevanje ekonomije. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.