Trumpova totalna vojna z “nepoštenimi” mediji
Tiskovni urad Bele hiše v petek ni dovolil vstopa na “background briefing” (sicer akreditiranim) novinarjem CNN, New York Timesa, Politica, BuzzFeeda, Guardiana, BBC, Daily Maila in nekaterih drugih medijev.
Udeležbe pa niso odrekli Breitbartu, Washington Timesu, One America News Networku in TV mrežam CBS, NBC, Fox in ABC.
Do selektivne izključitve nekaterih medijev je prišlo isti dan kot je Trump sam na konferenci Ameriške konservativne zveze CPAC n-tič na dolgo in široko zarohnel proti “nepoštenim” medijem, ki da kot “sovražniki ljudstva” objavljajo fake news in citirajo anonimne vire.
Predsednik je inkriminirane medije spakovaje obtožil, da se “vedno sklicujejo na prvi amandma” [Ustave ZDA]. “[Ti mediji] ne predstavljajo ljudstva, nikoli ne bodo predstavljali ljudstva, in glede tega bomo ukrepali,” je rekel — ne da bi povedal, kako.
Osebno sicer ne verjamem, da gre — ali vsaj upam, da ne gre — za konec novinarstva kot kritičnega varovala pred samopašnostjo oblasti. Trump nekega dne ne bo več predsednik. Vprašanje pa je, v kakšnem stanju bo takrat to krhko, že doslej marsikdaj konfliktno razmerje med politiko in mediji in javnostjo. — [Screenshot: NYT/FP]
Gaggle
Bela hiša na očitke odgovarja z argumentom, da nekaterih medijev niso pustili zunaj zato, ker bi bili nenaklonjeni Trumpu in njegovi administraciji, temveč ker je šlo za neformalen briefing za tako imenovani “gaggle”, [novinarsko] “jato”, v kateri so bili tudi mediji, ki pokrivajo informacije (s citati, transkripti, posnetki, fotografijami) za medijski pool — torej so bili po njihovem “vsi zastopani”.
Prizadeti mediji so seveda vljudno pobesneli. Recimo Dean Baquet, izvršni urednik New York Timesa, je rekel, da se v zgodovini njihovega pokrivanja Bele hiše še ni zgodilo, da bi jih kdo pustil pred vrati.
Predsednik Združenja dopisnikov iz Bele hiše je izrazil nezadovoljstvo “s tem, kako so se stvari obrnile”, a pri tem opozoril, da “ne bi bilo dobro prehitro sklepati, da gre za začetek konca medijskega dostopa [do Bele hiše]”.
Thomas Jefferson
Po izvolitvi Donalda Trumpa nič ni več tako, kot je bilo. Disruptivni predsednik je vse spremenil. Nič več ne velja, kar je veljalo prej. Vse je postavljeno na glavo. Tudi in celo odnosi z mediji.
Tudi ta stara, posrečena, čeprav roko na srce tudi malo za lase privlečena krilatica Thomasa Jeffersona, enega od ameriških ustanovnih očetov, da se mu za družbo zdijo pomembnejši časopisi kot pa vlada, če bi že moral izbirati.
Celih 230 let ni nobenemu politiku na svetu — vsaj ne v svobodnem svetu — sploh prišlo na misel, da bi izbiral. Politika ali mediji, to nikoli ni bila dilema.
Falanga
Pri Trumpu in njegovi (anti)medijski falangi s Stephenom K. Bannonom, Seanom Spicerjem in Kellyanne Conway na čelu je najbolj neverjetna ta neznosna samozavest, s katero si vse privoščijo.
Njihova odločitev, da se z nenehnimi tiradami in celo s konkretnimi ukrepi spustijo v frontalno vojno z njim nenaklonjenimi mediji, ne bo koristila nikomur. Niti Trumpu samemu, kaj šele medijem in javnosti — pa tudi ne njegovim simpatizerjem in podpornikom.
Gre za nepotrebno, samo načelno, v bistvu prestižno zaostrovanje, ki bo pripeljalo do nepredvidljivih posledic. Že zdaj pa lahko rečemo, da to v temelju spreminja pojme funkcioniranja, odgovornosti in verodostojnosti tako oblasti kot medijev, pa tudi javnega mnenja kot agregata različnih stališč.
Osebno sicer ne verjamem, da gre — ali vsaj upam, da ne gre — za konec novinarstva kot kritičnega varovala pred samopašnostjo oblasti. Trump nekega dne ne bo več predsednik. Vprašanje pa je, v kakšnem stanju bo takrat to krhko, že doslej marsikdaj konfliktno razmerje med politiko in mediji in javnostjo.
