Kaj še preostane belemu srednjemu delavskemu razredu v ZDA (razen Trumpa)?
Donald Trump je svojo predvolilno kampanjo v veliki meri zgradil na sklicevanju na “pozabljene može in žene” in jim v inavguracijskem govoru tudi obljubil, da “ne bodo več pozabljeni”. Da jim bo vrnil delovna mesta, izgubljena zaradi globalizacije.
V mislih je seveda imel srednji beli delavski razred. To so ljudje, ki mu verjamejo. Delež pripadnikov belega srednjega razreda, ki je volil za Trumpa, je za 20% večji kot v celotni populaciji.
Da bi Trumpu pomagali pri uresničevanju njegove vizije vračanja delovnih mest belemu srednjemu delavskemu razredu, so se pri The Economistu odločili, da mu pomagajo z metriko. Oblikovali so nekakšen indeks revščine “pozabljenega” belega srednjega delavskega razreda.
Richard Avedon (1923–2004): Ronald Fischer, čebelar; Davis, Kalifornija, 9. maja 1981. Verjetno najznamenitejši iz serije 775 Avedonovih portretov spregledanih delavcev v nepriljubljenih poklicih. Entomolog Fischer je na snemanje pripeljal 120.000 čebel.
Razočaranje nad globalizacijo in establišmentom
Kot lahko vidite na Economistovih treh zgornjih grafih in na kompozitnem indeksu (slika spodaj) se je od leta 1994 — ko je bil sprejet prostotrgovinski sporazum NAFTA — pa do danes situacija na trgu dela za beli srednji delavski razred dejansko poslabšala glede na preostanek moške aktivne populacije. Po vseh treh kriterijih.
“Pozabljeni” beli srednji delavski razred je upravičeno razočaran nad globalizacijo in političnim establišmentom, ki jim ni znal ali hotel pomagati. Zato pa so oni sami pomagali izvoliti Trumpa.
Šarlatan? Naj se raje zamislijo…
Večina opazovalcev seveda dvomi, da bo Trumpu uspelo to revščino ublažiti ali vsaj preobrniti trend. Toda kaj drugega pozabljenemu srednjemu delavskemu razredu še preostane? Drugega upanja jim ni dal nihče drug.
No, Economist bo na mesečni ravni osveževal ta indeks in spremljal, ali in kako dobro Trump uresničuje predvolilne obljube.
Po mojem sicer hočejo Trumpa s tem zgolj zafrkavati in dokazati, da je šarlatan, ki z lažnimi obljubami kupuje glasove prizadetih, jeznih in užaljenih — glasove pozabljenih.
Vseeno pa bi se politiki, ekonomisti in komentatorji — tudi na podlagi tega indeksa — morali zamisliti, kako se konstruktivno lotiti revščine tega pozabljenega razreda.
Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 23. februarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Indeks mizerije pozabljenega belega srednjega delavskega razreda. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
