Pedofilija pa ne, privoščljivo: Breitbartov Yiannopoulos požel, kar sejal

Kontroverzni alt-right provokator in samozvani advokat svobode govora Milo Yiannopoulos se je z izjavo, da [istospolni] seks s 13-letniki ni sporen, ker da fantje v puberteti lahko tako odkrijejo svojo identiteto, končno ustrelil v koleno in v torek odstopil kot eden od urednikov na Breitbartu.

S tem je samo požel, kar je sejal. Danes 32-letni, pod mononimom Milo in kot svetovni “superantijunak interneta” znani Britanec je bil ne brez razloga the man we love to hate.

Po objavi sicer ne novega posnetka se je nad Yiannopoulosom začel zaslužen javni linč na družbenih omrežjih, pa tudi v mainstream institucijah. Ameriška konservativna unija ga je skenslala kot predvidenega govorca na svoji konferenci, založba Simon & Schuster (Threshold Editions) pa je razdrla pogodbo za njegovo knjigo Dangerous, za katero je že prejel 250.000$ avansa.

Otrok pa ne

Yiannopoulos je v torek sklical tiskovno konferenco, na kateri je z mešanico vzvišene samopomilovalne patetike in prezirljivo stoičnostjo lisice, ki si raje odgrizne taco, kot da ostane ujeta v pasti, dal izjavo, da demisionira.

Célo tiskovko si lahko ogledate nikjer drugje kot na Breitbartu. Pri vsem, kar je doslej že popljuval in ozmerjal in ostal živ, je zanimivo vedeti, da je šele pedofilija (ali vsaj govoričenje o pedofiliji) tista meja, ki je družba — s konservativci vred — ne dovoli prestopiti. Jebeš Žide, ženske, črnce, demokrate in levičarje — ampak otrok pa ne.

Posnetek je prišel na dan po zaslugi obskurnih, rasističnih, sicer deklarirano demokratskih, še ne tako davno anti-trumpovskih aktivistov pod imenom The Reagan Battalion, ki jim je očitno šlo samo za klike in promocijo. Več o njih na tej povezavi.

Permanentni suspenz na TW

The Guardian je v torkovem nekrologu Milota označil za “plehkega igralca”, ki je “za denar” nastopal kot “bad guy”, in za produkt “groteskne konvergence politike in interneta”, ki je “uspel s tem, da je iz sovražnega govora naredil šovbiznis”.

Yiannopoulos je bil že lani precedens kot prvi človek v desetletni zgodovini Twitterja, ki je bil permanentno suspendiran zaradi žalitev. To je bilo dvorezno. S tem seveda niso nič dosegli — razen da so 32-letnega, čednega, feminilnega, kultiviranega geja z za američane sofisticiranim british akcentom dokončno spremenili v psevdointelektualnega monstruma. Yiannopoulos je pisal tekste pod naslovi kot Rešitev za spletno “nadlegovanje” je preprosta: ženske se naj odlogirajo ali Kontracepcija naredi ženske neprivlačne in nore ali Bi raje videli, da vaš otrok zboli za rakom ali za feminizmom? ali Pravice gejev so nas poneumile. Čas je, da se skrijemo nazaj v omaro.

Toliko za arhiv.

V Sloveniji pa za anale idiotizma

Yiannopoulosova globalna slava do Slovenije ni segla. Ne preveč. Spomnim se primerov zgražanja v Voltairovem duhu — svoboda govora pa to —, ko so ga benali s Twiterja, ampak to je bilo v glavnem vse.

Do danes. Tako ga je včeraj Reporter razglasil za “nočno moro levičarjev” in za “ikono [brez] filtra med možgani in usti”, “ki je onkraj luže utelešal[a] svobodo govora”.

Reporterjevo nadaljevanje in zaključek pa sta seveda za anale idiotizmov slovenskega novinarstva. Tako so napisali:

“In kaj je hudega storil Yiannopoulos? […] Povedal je tisto [o pedofiliji], kar želijo muslimani prinesti z zahodno civilizacijo — da so spolni odnosi z otroki, ki jih Alahovi sledilci prakticirajo tudi v Evropi, nekaj normalnega. […]”

“Za lažje razumevanje: Yiannopoulos je na načelni ravni dejal nekaj podobnega, kot je leta 2009 izjavil takratni predsednik Danilo Turk, češ da so pobiti v Hudi jami drugorazredna tema. Oboje je seveda nesprejemljivo, toda Yiannopoulos je (kot se za razvite demokracije spodobi) odstopil (odstop so zahtevali tudi člani uredništva Breitbarta), Danilo Turk pa ne.”

PS: Sebastjan Erlah

Reporterjevo pisanje dokazuje, da v slovenskih medijih ne obstaja spodnja meja za neumnost. Primerjava Yiannopoulosove transgresije s Türkovo je vredna — že intelektualno, pustimo zdaj moralo — zadnjega debila na Facebooku, ki se pogovarja s svojimi trinajstimi frendi. Tako nizko smo padli.

Čudno se mi tudi zdi, da dominantnih mainstream medijev Yiannopoulos kot fenomen nikoli ni zanimal in da so njegov padec v nemilost opazili samo njegovi na lepem zbujeni fani in diletantski posnemovalci.

Razmišljal sem že, kdo bi lahko postal slovenski Milo. Ne misel mi je prišel samo Sebastjan Erlah, ki je pred leti z nekaj norimi izjavami pokazal, da ima vsaj sporadičen (in prezgoden) talent za postresničnostne, desničarske, anything goes provokacije. Mu je pa seveda še marsikaj manjkalo. Khm, predvsem najbrž karizme. Danes je itak versko blazen.