Globalizacija žre svoje starše
Moja stara teza je, da globalizacija “žre svoje starše” (na tej in na tej povezavi). ZDA so se s svojo agresivno zunanjo politiko in gospodarsko globalizacijo ustrelile v koleno.
To jim je po eni strani uspelo z iraško vojno. Dvignili so ceno nafte, obogatili družino Bush in njihove teksaške prijatelje in pomagali iz bankrota Putinovi Rusiji, ki se je na cenah nafte spet vrnila med velesile.
Po drugi strani pa so ameriške korporacije z globalizacijo in selitvijo proizvodnje na Jug (Mehika) in Vzhod (Kitajska) iz bankrotirane socialistične Kitajske nehote naredile drugo globalno velesilo.
V obeh primerih so bili v ozadju podjetniški interesi — interesi korporacij, da zaslužijo pri cenah energentov, proizvodnji vojaške opreme in obnovi Iraka ali na podlagi velike razlike v cenah delovne sile.
Interesi korporacij so enostranski in nikoli ne upoštevajo celovitosti posledic. Geostrateški vidiki so za korporacije nepotrebna navlaka, saj jim gre za milijardne zaslužke.

Interesi korporacij so enostranski in nikoli ne upoštevajo celovitosti posledic. Geostrateški vidiki so za korporacije nepotrebna navlaka, saj jim gre za milijardne zaslužke.
Nova hegemonija
Vprašanje je, kakšen bo nov svetovni red, ki ne bo več temeljil samo na ameriški hegemoniji, temveč na manj stabilnem ravnotežju med tremi ali štirimi velesilami: ZDA, Kitajsko in Rusijo — in morda EU, če bo obstala. Bosta prosta trgovina in prost pretok kapitala še naprej osbstajala? Migracij ne bo več, to lahko pozabite.
V pogojih manj stabilnih političnih razmerij se bo moralo oblikovati novo gospodarsko ravnotežje. Paradoksalno bo prosta trgovina s proizvodi ustrezala samo še Kitajski in EU, prosta trgovina s storitvami pa ZDA. Rusiji bo vseeno, dokler bodo cene energentov visoke. Te pa so visoke, kadar je svet v političnem neravnotežju ali ko je povpraševanje visoko zaradi svetovne konjunkture.
Kako doseči oboje naenkrat? Kako destabilizirati svet v številnih političnih žariščih in hkrati dosegati visoko globalno rast trgovine in BDP?
Jutrišnji svet bo najbrž zelo drugačen od tistega, ki smo ga poznali zadnji dve desetletji in pol po padcu berlinskega zidu in Fukuyaminem “koncu zgodovine”.
Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 16. februarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ekspanzija in globalizacija “žreta svoje starše”. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.