Biti ali oditi

Že nekaj let si razbijam glavo s tem, zakaj se kljub vsem groznim trenutkom v zvezi bolje počutim v razmerju kot pa samska. Ta občutek, da sem v odnosu do sveta boljša, ko sem v zvezi, me je vedno znova gnal nazaj k njemu. V njegov objem. K človeku, s katerim pa v resnici nisem bila srečna. Bila sem bolj srečna kot zdaj, a še zdaleč ne tako srečna, kot bi rada bila.

To pišem za vse tiste, ki pravite, da ne razumete ljudi, ki vztrajajo v nasilnem razmerju.

Zavedam se, da so razlogi pri vsakem človeku drugačni. Ampak če imam svoje razloge jaz, ni vrag, da jih nima še kdo drug. Ljudje smo veliko manj edinstveni kot si domišljamo.

Držal me je z obema rokama za glavo in se drl, naj utihnem. Še naprej sem z povzdignjenim glasom ugovarjala in se branila, se izmikala prijemu in nazadnje že kričala. S čelom je butnil v moj obraz, da se mi je ulila kri iz zgornje ustnice. Stara sem bila osemnajst let. Spet enkrat drugič mi je pljunil v obraz.

Teorija in praksa

Pravzaprav ni pomembno, kaj so razlogi, ki so do tega pripeljali. Tudi če bi bilo moje dejanje sprevrženo, nihče na tem svetu nima biti pravice do nikogar nasilen. Ne psihično ne fizično.

Imamo samo eno pravico: biti ali oditi. Če te nekdo tako iritira, da bi ga najraje ubil, moraš oditi ti. Ne on. Ker si ti tisti, ki občuti jezo.

V teoriji je to zelo enostavno, v praksi pa nekoliko manj.

On je ostal on, jaz sem ostala jaz. Bolj ko je bil psihično nasilen, bolj sem se trudila, da bi ga razumela. Provocirala ga je moja odkritosrčnost, dobrovoljnost, prijaznost do drugih. Povocirali so ga objemi in dotiki, ki jih nezavedno delim, ko se pogovarjam z ljudmi, moji hiper trenutki odkritega navdušenja nad ljudmi in stvarmi. Vse to veliko intenzivneje izražam, ko ljubim.

Zanj pa je bilo to preveč. V tem mojem obnašanju je videl to, da “delam proti njemu”. — “Zakaj se tako smejiš njegovim šalam? Ti je všeč?” — “Zakaj te sodelavec kliče ob tej uri, kaj?”

Tiste, ki ste to izkusile, veste, o čem govorim.

Ko ljubimo, smo si bolj všeč

Nisem spremenila svojega obnašanja. Pa ne zato, ker bi uživala v tem, da je nad mano nasilen. Zato se nisem spremenila, ker se imam rada takšno, kakršna sem.

In to je najhuje. Ljudje posplošujejo, ko pravijo, da ljudje, ki vztrajajo v nasilnem razmerju, nimajo dovolj radi samih sebe. Da se ne cenijo. Pa to sploh ni res. Mogoče vztrajamo ravno zato, ker se imamo preveč radi. Ker mislimo, da smo vsemogočni in da bo naša ljubezen vse spremenila. Ker ko ljubimo, smo si bolj všeč.

Ponosna sem bila, da razumem njegova dejanja in ohranjam pozitiven pogled na svet. Hujšo krizo ko sva imela, bolj mi je uspevalo drugje.

To je kot droga, ki je ne moreš nehati jemati. Udari me stokrat, pa me vseeno ne boš spravil na kolena. Samo močnejša bom postala.

Znova in znova

Podzavestno mi je tudi bilo jasno, da me bo nehal ljubiti, če bi postala takšna, kot je hotel, da bi bila. In ko sem si končno le začela želeti, da bi me nehal ljubiti, sem se začela pretvarjati, da sem drugačna. Mirna, ignorantska do drugih, hladna.

Pa ni odšel. Začel me je varati.

Ljudje mislimo, da si nekaj želimo, pa to sploh ni res. To mu je bilo pri meni pravzaprav všeč. Zaradi te lastnosti se je vame tudi zaljubil. Ampak nesrečnega in ljubosumnega ga je delalo to, da je sam ni imel. Ker si jo je zelo želel imeti.

Nisem se mogla dolgo pretvarjati, ker mi v tuji koži ni bilo všeč. Pa sva bila spet tam. Odšla sem in se vrnila. Znova in znova. Nič ne moglo zapolniti te praznine. Ne prijatelji, ne občasne avanture, ne pes, ne potovanja.

Ljubezen ne spremeni človeka

Tam zgoraj levo pri ključnici je nekaj, kar me rahlo boli ves čas. Iz tisoč in enega razloga. Vsi imamo srčne težave, vsi imamo rane. Običajno jih dobimo že zelo zgodaj. Zaradi staršev, sorodnikov, vrstnikov. Pozneje se še poglabljajo ali znova odpirajo.

Ne vem, zakaj sem takšna, kakršna sem. Ne vem, kaj je v resnici tisto, kar pritiska na moje rane. Dejstvo pa je, da sem veliko bolj srečna, ko nekoga ljubim.

Zakaj sem doslej ljubila samo njega, se mi šele začenja rahlo dozdevati. Prezgodaj je še za zaključke. Vem pa, da ljubezen ne spremeni človeka, ampak ga samo še bolj naredi takega, kakršen je. Ker sem ga ljubila, se ni spremenil. Spremenimo se lahko samo s seciranjem ran in globokimi izleti v našo notranjost — kjer pa vidimo tudi to, kar nam ni najbolj všeč.

Moja ljubezen do njega je samo še utrjevala to mojo lastnosti. Ker kot sem prvič slišala v filmu Her, ki govori o človeku, ki se zaljubi v operacijski sistem: “Ljubezen ni kot škatla, ki prazna čaka, da jo napolniš. Bolj ko ljubiš, bolj se širi.”

Vprašanje, kdaj in koga ljubiš, je seveda nekaj drugega. In zakaj je oseba, ki te lahko najbolj osreči, obenem tudi oseba, ki te lahko najbolj prizadene? Bi si želela nekoga, ki me nikoli ne bi prizadel, vendar mi tudi nikoli ne bi zavrtel tal pod nogami? Je mogoče imeti rad nekoga, zaradi katerega ti srce hitreje bije, vendar te nikoli ne prizadene?