Berlinale Shooting Star Maruša Majer: “Vlogo zavrnem samo, če nimam časa.”
Maruša Majer je kot filmska in gledališka igralka še veliko več kot tista nadležna Veronika, ki v tedenskih skečih v Studiu City za konec klicari vratarja na RTV Slovenija in se pritožuje čez karkoli. Igralstvo je njena ljubezen že od Prve gimnazije v Mariboru, pa vendar se je najprej vpisala na primerjalno književnost in šele po diplomi (2009) ugotovila, da bo v njenem življenju to to — in dokončala še igro na AGRFT (2015).
Danes 31-letnica je igrala v dveh celovečercih Janeza Burgerja Avtošola (2014) in Ivan (2017, pred launchem) ter kratkem filmu Darka Sinka Sošolki (2015). Nastopala je v gledaliških projektih Dragana Živadinova Tri elizabetinske tragedije:: R.III. — Epilog in Projektator, Bergerjevi Mahkovic–Badiou adaptaciji Prevzetnosti in pristranosti Jane Austen in Marini Abramović v APT, veliko pa tudi v Miniteatru — nenazadnje v vlogi Zvezdice Zaspanke.
Slovenski filmski center je Marušo Majer predlagal kot slovensko kandidatko za letošnji, 20. European Shooting Stars. To je panevropski projekt EFP, mreže filmskih promotorjev in tržnikov za vzpodbujanje filmskih talentov iz 37 evropskih držav. Vsako leto izberejo in povabijo v Berlin — med Berlinalom, letos 67., od 9. do 19. februarja — deset najbolj obetavnih igralk in igralcev.
Pred Marušo Majer so to lepo priložnost za predstavitve pred mednarodno profesionalno publiko in intervjuje s casting direktorji dobili že Aleksandra Balmazović (2005), Iva Krajnc (2006), Marko Mandić (2007) in Jure Hengiman (2013). Marušo so izbrali predvsem na podlagi njene vloge v Burgerjevem Ivanu — in to z utemeljitvijo:
“Maruša v svojo igro vnaša neustrašnost, drznost in se popolnoma razgali. Kot taka nam zleze pod kožo in tam ostane še dolgo. Izžareva surov ženski nagon, z močjo, ki jo redko doživimo.”
Z njo sem se pogovarjala še pred odhodom v Berlin — kjer se ji te dni dogaja na polno. Preden odhiti nazaj na vaje v Kranj za Majakovskijevo Stenico v Lorencijevi režiji.
“Nisem najboljša v prodajanju svojega talenta.”
Kakšna je bila reakcija, ko si izvedela, da si izbrana med deset talentov vzhajajočih filmskih zvezd? Občutki? Veselje, strah, odgovornost?
Seveda sem bila vzhičena. Mail sem prebrala ponoči, po predstavi, in sem ga takoj pokazala Matjažu [Ivanišinu, režiserju in Marušinemu partnerju]. Potem sva bila še nekaj časa pokonci, ker to ni ravno novica, ki bi zelo uspavala. Vsi drugi občutki, kot so strah in občutek odgovornosti, pa so prišli zelo kmalu po tem.
Utemeljitev je bila laskava. Kako bi se sama opisala? Bi dodala še kaj? Zdaj greš v Berlin v bistvu prodajat svoj talent…
Vem. In nisem najboljša v tem prodajanju. Nisem prepričana, da imam talent za to… Zdi se mi, da je ta obrazložitev čudovita in mi laska, ampak to so pač samo lepe besede. Kar je resnično, se lahko pokaže samo skozi delo. Imam pa srečo in velik privilegij, da imam to svoje delo resnično rada. Kar se mi zdi mogoče tudi najbolj zanesljivo “orožje”.
Prepričala si z vlogami v filmih režiserja Janeza Burgerja Avtošola in Ivan ter v kratkem filmu Sošolki v režiji Darka Sinka. V čem si drugačna in hkrati boljša od drugih slovenskih igralk, da te je SFC oktobra lani nominiral za vzhajajočo zvezdo Berlinala?
Žirija me je izbrala na podlagi vloge Mare v filmu Ivan. Mara je velika in močna ženska vloga. Zagotovo je eden od faktorjev to, da se v Sloveniji na leto posname zelo malo filmov z vsaj približno spodobnim proračunom, zato je tako močna vloga tudi precej velika redkost.
“Eno je dieta, drugo je pa stradež!”
Tebe angažirajo tako filmski kot gledališki režiserji in o tebi govorijo samo v superlativih…
Ja, vem, da je velik privilegij, da lahko delam z različnimi režiserji. Že nekajkrat se je zgodilo, da sem lahko s kakšnim od njih delala več kot enkrat. Da se mi je recimo skoraj takoj po faksu zgodil recimo Dragan Živadinov in mi odprl nove dimenzije, je stvar mnogih srečnih naključij. Takih naključij je bilo do že kar nekaj. Upam, da se mi nikoli ne bodo nehala dogajati.
Katere predstave si delala z njim?
Tri elizabetinske tragedije in predstavo Projektator, ki smo jo izvedli v manjši pisarni v stolpnici SCT, spremenjeni v gledališki prostor za 17 gledalcev. Ta trenutek predstave ne igramo več, vendar upam, da jo bomo še.
To je produkcija neodvisne scene, ki pa ima že nekaj časa v tej državi zelo omejene produkcijske in postprodukcijske možnosti. Ker neodvisno sceno jemljem kot eno izmed ključnih prostorov tako svojega igralskega razvoja kot tudi razvoja marsikaterega od svojih kolegov, se mi zdi v vsakem trenutku, ko je to možno, pomembno povedati, da je situacija na tem področju resnično nevzdržna.
Moj fant je zadnjič ob neki drugi priložnosti uporabil super aforizem: “Eno je dieta, drugo je pa stradež!” To se mi zdi precej točno tudi za ta primer. Neodvisna scena strada. In ni daleč od popolnega izbrisa.
“Vse je odvisno tudi od gromozanske sreče.”
V okviru projekta European Shooting Stars na Berlinalu imaš med 10. in 13. februarjem intervjuje s člani International Casting Directors Networka, srečanja z režiserji in drugimi iz filmske industrije, tiskovno konferenco, nastop pred fotografi in delavnica. Vrhunec dogodka bo slavnostna predstavitev izbranih na podelitvi nagrad Shooting Stars v Berlinale Palastu, ki je glavni oder festivala. Kaj si obetaš od projekta?
To je zelo intenziven štiridnevni dogodek. Upam, da se bom znašla in ujela z drugimi evropskimi igralci, ki so prejeli isto nagrado. In se predvsem imela lepo. Vse drugo, kar pride pozneje, je odvisno tudi od gromozanske sreče.
To vprašanje mi pogosto postavljajo. Marsikdo reče, naj priložnost izkoristim maksimalno. Jaz nisem čisto prepričana, da vem, na kak način ta “izkoristiti” poteka, sem pa dokaj sproščena, ker sem do zdaj naredila vse, kar sem pač lahko. Že zdaj se mi zdi jasno, da je evropski filmski sistem popolnoma drugačen od našega in da pravzaprav nimam veliko orodij, preko katerih bi lahko kakorkoli zares vplivala na maksimalni izkoristek tega dogodka.
Kako prodreti v mednarodni prostor? Je potrebno imeti strateški načrt ali se je najbolje prepustiti toku dogodkov?
Ta trenutek imam občutek, da sem naredila čisto vse, kar iz te naše majhne države lahko in imam glede tega čisto in mirno vest.
Misliš, da bi ti bilo z agentom lažje? Si se kaj posvetovala z drugimi štirimi slovenskimi izbranci za shooting stars?
Ja, pogovarjala sem se z Juretom [Henigmanom] in Markom [Mandićem]. Oba sta me, vsak na svoj način, pravzaprav pomirila in mi zagotovila, da mi bo te štiri dni tam super, da je to krasen dogodek in da se bom imela odlično. Veliko stvari pride še zraven. Ne vem… — od tega, kaj bom oblekla, za kar sem neskončno hvaležna Sanji Grcić in Jeleni Proković ter vsem puncam iz Zoofe [Zadruge oblikovalcev in ustvarjalcev], da so mi pri tem pomagale. Pa oblikovalki maske Alenki Nahtigal, direktorju fotografije Marku Brdarju in Valterju Kobalu, s katerimi smo naredili fotke.
In še take stvari, da bi bilo dobro, če bi se prej pogovarjala s kakšnim agentom, ki bi me tam zastopal. S tem, ki ga imajo načeloma naši igralci v Nemčiji, sem že bila na vezi in se bova v Berlinu srečala. Tudi z združenjem United Slavic Actors sem v kontaktu.
Kako kaže s konkurenco drugih devetih predstavnikov vzhajajočih zvezd? Najmlajša predstavnica je 21-letna Poljakinja Zofia Wichłacz, najmlajši pa nemški igralec, 19-letni Louis Hofmann.
Zgornja starostna omejitev za shooting stars je 32 let. Jaz sem stara 31 in sem še ujela to mejo. Mislim, da sem med ženskimi predstavnicami najstarejša, za fante pa ne vem, ali so samo mlajši od mene.
“Redko me angažirajo za vlogo naivke.”
Številne slovenske igralce so zaznamovale neke vloge ali nastopi in zato dolgo niso dobivali nič kaj drugačnih ponudb za vloge. Recimo Jurij Zrnec. Dolgo je veljal za zabavljača, večinoma je nastopal v komedijah in ko je slučajno dobil kakšno resnejšo vlogo, jih naj ne bi najbolj prepričal. Predsodek? Ampak po premieri Antigone v SNG Drama smo se vsi lahko prepričali v nasprotno! V vlogi Kreona je bil fenomenalen! Pravi karakterni igralec. Mora igralec dozoreti za takšne vloge? Kaj je pogoj za to? Starost ali izkušnje?
Meni se je on od nekdaj zdel odličen igralec. Pri nas te najbolj zaznamuje televizija. Če si na televiziji, si pač prepoznaven.
Se ti zdi, da tudi ti dobivaš vedno podobne vloge?
Sploh ne. Prav nasprotno. Zdi se mi, da bi bolj različne že skoraj težko dobivala. Kar me zelo veseli. In so mi tudi ljube vse — od komičnih do tako imenovanih težkih. Me pa res redko angažirajo za vlogo naivke, karkoli že to pomeni. S čimer pa tudi nimam nobenega problema. Čeprav bi tudi to igrala z veseljem, zakaj pa ne.
Konkurenca je vedno dobrodošla. Kako pa je z njo doma? Čutiš zavidanje kolegic in kolegov?
Ne v negativnem smislu. En kolega mi je čestital za Berlin in obenem rekel: “Veš, sem ti kar fauš,” ampak se mi je tisti trenutek to zdelo ljubko, ker je bil iskren in direkten. In takšen odnos se mi zdi pošten.
Si ti tudi kdaj kritik svojim kolegom?
Seveda rada gledam predstave svojih kolegov in z veseljem dam kak feedback ali morda kakšno kritiko, a s svojim mnenjem, si upam reči, nikoli nisem nesramna. Včasih predstava pač ne uspe, čeprav je bilo vloženega veliko dela in truda. Nihče ne dela projekta z namenom, da ne bi uspel. Recepta, da bi predstava uspela, pa prav zares nihče nima. Včasih uspe, včasih ne.
Tudi ti imaš projekte na televiziji?
Ja. Na koncu oddaje Studio City imam že nekaj let vlogo gledalke Veronike, ki vedno po oddaji pokliče in deli svoje mnenje. Pa Martino v nadaljevanki Več po oglasih in risanko Kalimero sem tudi sinhronizirala.
“Iz vsake vloge lahko nekaj narediš.”
Kaj te najbolj izpolnjuje? Film, gledališče, televizija?
Mislim, da to nima zveze z medijem, ker ima marsikatera vloga potencial, da me izpolni, mi da nekaj lepega. Nekaj, česar prej še nisem doživela. Še posebej so mi ljube tiste, za katere čisto intimno vem, da sem dala od sebe vse, kar sem pač lahko v tistem trenutku.
Se dogaja, da ti ponujeni scenarij ni najbolj všeč in ga zavrneš? Ali pa to ne pride v poštev v današnjih težkih časih za igralski poklic?
Mah, če dobro pomislim, niti ne. Jaz načeloma zavrnem vlogo samo, če nimam časa. Meni se vedno zdi, da lahko iz vsake vloge oziroma predloge nekaj narediš. Pomemben je način, kako izpelješ vlogo. Pomembni pa so tudi ljudje, s katerimi to narediš. Vedno si rečem: “Saj bomo!”, ker sem po naravi še kar entuziast. Imela pa sem do zdaj, se mi zdi, tudi to srečo, da so me klicali in vabili k projektom zanimivi ustvarjalci. Zelo je odvisno od tega, s kom delam. Ekipa je zelo pomembna.
“Nisem se sama odločila, da bom samostojna.”
Sicer si samostojna igralka. Si imela kdaj željo, da bi se redno zaposlila v gledališkem ansamblu?
Meni se je pač tako zgodilo. Nisem se sama odločila, da bom samostojna. Na začetku me niso kaj preveč vabili, a za nazaj se mi zdi vse… Hmm, ne vem, nekako verjamem, da ima vsak svojo pot in dobi tisto, kar potrebuje v določenem trenutku. Od tebe je potem odvisno, kako s tem ravnaš. Mene je ta svoboda pač izbrala in jaz sem ta trenutek v njej srečna. Nisem proti redni zaposlitvi v inštituciji, ker v bo nekem trenutku gotovo prišel čas, ko se mi bo zdelo bolje, da imam vsaj neko mero sindikalnih pravic, če nič drugega. Zdaj jih velikokrat nimam. Imam pa res občutek, da so se mi stvari do zdaj dogajale tako, kot sem jih pač potrebovala.
Najprej si študirala primerjalno književnost na Filozofski fakulteti, po štirih letih pa si se odločila, da boš šla študirat igro na AGRFT. Odkod in zakaj ta želja po nastopanju? Si si izbrala to smer, ker si se čutila za to poklicano?
Obiskovala sem gledališko šolo Prve gimnazije Maribor, ki jo je v mojem času vodila Mojca Redjko. Nekateri smo hodili tja več kot v šolo. Iz moje generacije so šli štirje takoj na AGRFT, jaz pa se nisem takoj odločila za to. V času študija na primerjalni sem se ves čas še vedno ukvarjala s teatrom. Ko sem se pa v 4. letniku primerjalne začela spraševati, kaj bi res rada v življenju počela, mi je precej hitro postalo jasno, da je igra nekaj, kar v najlepšem smislu združuje vsa moja zanimanja.
Kako je bilo na sprejemnih izpitih na AGRFT?
Mislim, da je okrog sprejemcev zelo velika fama, ker jih res veliko ljudi ne naredi. A če vprašaš vse, ki smo jih uspešno naredili, imamo vsi v glavnem kar dobre spomine.
Je bil na AGRFT kak predmet, ki ti ni bil najbolj pri srcu?
Jaz nisem ravno pevka, tega talenta ravno nimam. Nekaj časa je morda trajalo, da sem se pri petju sprostila. No, to mogoče. Morala sem suvereno dati to skoz. Jaz sicer v številnih predstavah pojem, a nisem najbolj zanesljiva v tem.
“Delajo režiserke, delajo režiserji. Pika.”
In če bi se še enkrat morala odločiti, kam po gimnaziji? Bi bila odločitev igra?
Ne. Študij primerjalne književnosti je bila super izkušnja, brez katere bi bila, v to verjamem, zelo drugačna.
Poleg režiserjev te rade angažirajo tudi režiserke.
Ja, delala sem s številnimi mladimi režiserkami: z Zalo Sajko, Nino Šorak, Evo Kokalj, Minco Lorenci, Renato Vidič, Nino Evo Lampič, Barbaro Novakovič, pa s plesalkama Magdaleno Reiter in Jano Menger… Pa še jih je. Saj zame ni nobene razlike v spolu v tem smislu. Število režiserk, s katerimi sem delala, samo kaže na to, da mogoče vprašanje spola v tem poklicu niti ne bi smelo biti več relevantno vprašanje. Delajo režiserke, delajo režiserji. Pika.
Imaš kakšnega še posebej ljubega režiserja ali režiserko, s katerim ali katero želiš spet kmalu sodelovati?
Z večino mi je bilo super sodelovati in bi še naprej rada kdaj delala z njimi. Z Janezom Burgerjem, recimo. Ne vem točno, komu bi se lahko dovolj zahvalila za to. Z njim sem delala že dvakrat v vlogah, kjer sem imela veliko prostora. Predvsem vloga v zadnjem filmu Ivan je bila zelo intenzivna, ogromno me je naučila in za to sem mu res zelo hvaležna. Ne znam povedati, kako. Mislim, da imam glede na to, da sem šele peto leto po končani akademiji, veliko srečo, ker sem že s številnimi različnimi režiserji in režiserkami sodelovala večkrat.
Si morda kdaj šla sama do kakšnega režiserja ali režiserke in mu/ji rekla, da bi rada delala z njim oz. z njo?
To pa mislim, da ne.
“Še prosil me bo. In tudi plačal!”
Vloga zahteva dobro fizično in psihično pripravljenost. Kako to dosežeš?
Fizično pripravljenost se mi zdi zaenkrat lažje vzdrževati. Jaz veliko telovadim in sem kar dobro telesno pripravljena. To mi paše in marsikaj se mi zdi zaradi tega lažje. Je pa psihična plat nekaj drugega. Tukaj stvari niso toliko očitne, težje je prepoznati nekatere mehanizme, ki se tičejo bodisi mene osebno ali vlog, s katerimi se spopadam. Verjetno je to dobro vprašanje za Matjaža, ker je teh priprav in spopadanj v veliki meri deležen ter vse skupaj kar dobro prenaša.
Ker sta z Matjažem oba umetnika, je verjetno lažje. Sicer pa, si z Matjažem že kaj posnela?
Ne. In javno lahko povem, da sem mu rekla, da me bo še prosil! In tudi plačal! [Smeh.] No, dvakrat sem statirala v njegovih filmih, enkrat v srednji šoli in enkrat, odkar sva skupaj kot par. Seveda srčno upam, da naju kje v prihodnosti čaka tudi profesionalno sodelovanje.
Sta že dolgo časa skupaj v privatnem življenju?
Osem let in pol.
Je on tvoj prvi kritik, ko se pripravljaš na vloge?
Zelo veliko se pogovarjava in debatirava o tem, kar delava. Seveda mi ne more on reševati stvari, ko mi ne gre. In tudi jaz njemu ne. A me zna zelo pomiriti ali pa pokazati kakšno drugo perspektivo, ki je jaz ne vidim. Včasih zaradi njega bolje in globlje razumem, kaj se mi dogaja.
“Krut poklic. Hitro si lahko na suhem.”
Si morda lahko vnaprej za pol leta načrtuješ kak dopust?
Lahko. A to redko naredim in tudi ni imelo zmeraj takega učinka, kot bi ga moralo. Lani aprila sva šla z Matjažem v New York. Po tem sem imela v štirih dneh z jetlagom sedem predstav, precej vaj in je bilo neko obdobje, ki v bistvu ni dobro vplivalo name. Kljub temu, da sva se imela super, se mi je učinek dopusta zaradi tega kar hitro razblinil. Ampak ja, seveda imam čas za počitek, ko ga potrebujem, čeprav bi si včasih želela, da bi si ga znala boljše izkoristiti.
Torej poklic igralke ni najbolj lahek?
Ne, to je kar krut poklic, saj si lahko hitro na suhem. Mislim, da se nas večina tega kar zaveda.
Kaj bi si sama zaželela kot popotnico za Berlin?
To, da bi se imela dobro in da bi tako mirne vesti, kot grem v Berlin, prišla tudi domov. Z občutkom, da sem naredila vse, kar lahko. Pa tudi, da moja odsotnost na vajah pred premiero ne bo preveč vplivala na predstavo, ker se imamo super. Upam, da bo tudi predstava taka.
Kdaj in kje imaš premiero?
V Prešernovem gledališču Kranj 18. februarja 2017 in sicer predstavo Stenica režiserja Jerneja Lorencija. Ti tedni pred, med in po Berlinu bodo nabiti z zelo različnimi impulzi.
“Zagrenjenost je nekaj hujšega, kar si lahko pridelaš.”
Bi lahko povedala kaj več o Burgerjevem filmu Ivan?
Gre za ljubezensko dramo v produkciji Staregare. V filmu igram Maro, moj ljubimec je Rok, ki ga igra Matjaž Tribušon, od katerega sem se tudi veliko naučila in imela sva zelo intenzivno izkušnjo. Mislim, da sva si med snemanjem stkala tako posebno vez za vse življenje. Ivan je najin novorojenček.
Film smo snemali jeseni 2015, nekaj let pred tem sem res veliko delala, večinoma več projektov hkrati. Miki [Janez Burger] pa je zahteval, da v času snemanja filma nimam nobenih drugih projektov. Tudi med vajami ne. Tako sem štiri mesece delala samo to. Miki je res izreden primer človeka, ki se celostno posveti filmu, ki ga snema, in od tega ne odstopi niti za milimeter. Posledično je tudi mene potegnilo v ta vrtinec.
To štirimesečno potovanje je ena izmed najlepših stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Je bilo pa tudi temu primerno vse skupaj zahtevno zame, tako v profesionalnem kot tudi v čisto osebnem smislu. Marina zgodba ni lahka in pojma nimam, kako sem si pridobila Mikijevo zaupanje, da bom to izpeljala. Sem pa v nekem trenutku začutila tako čudovito igralsko svobodo, ki mi jo je to njegovo zaupanje prineslo. To je res neprecenljiv občutek.
In po projektu?
Nato sem malo izginila. Hočem reči, da sem imela po opravljenem delu krizo. Saj te krize vsi v tem poklicu poznamo, ampak jaz je na tak način še nisem imela. Pravo žalovanje na nek način. Pač, bilo je zelo intenzivno delo in hočeš-nočeš ima to neke posledice. Mara je bila zame človek iz mesa iz krvi, in sem se ji na nek način posodila, zato je vračanje nazaj “k sebi” trajalo nekaj časa. Pa da se ne bi razumeli narobe: ne bi menjala te izkušnje za nič. Ogromno, ogromno mi je dala.
Česa si še posebej želiš v življenju?
Predvsem to, da bi se znala lepo starati. Na vseh nivojih. Se mi zdi, da je to zelo težko. Trdo delo ter ljubezen do dela in soljudi sta morda nekakšen recept proti zagrenjenosti, ki se mi zdi ena izmed hujših stvari, ki si jih lahko pridelaš v življenju. Pa da bi ostala obkrožena z ljudmi, ki to ljubezen imajo.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 6. februarja 2017, na avtoričinem blogu pod naslovom Maruša Majer, talentirana Igralka z veliko začetnico, zato tudi nekoliko daljši intervju brez potrebnega uvoda. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.