Namesto Vizije Slovenije 2050 raje preberite roman Hiša Ivane Djilas
“Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. Ampak uživamo pa takoj. Vsaj tisti trenutek, ko kupujemo, uživamo. Ko podpisujemo kupoprodajne pogodbe, uživamo. Ko odpiramo paket, uživamo. V vonju novega. Potem pa nimamo več časa za uživanje. Ker moramo na zelo veliko obrokov odplačevati vse to zdavnaj minulo uživanje. In po štiridesetem smo vsi že izgoreli in zagrenjeni. Moja tretja najljubša reklama je za banko. Na plakatu je fotografija mlade ženske v poročni obleki z napisom “VZAMEM!”, spodaj pa ponujajo nov tip kredita z izjemno nizko obrestno mero, v švicarskih frankih. Danes se je lažje ločiti od partnerja in si razdeliti otroke, kot razvezati kreditno pogodbo.”
Ivana Djilas: Hiša
Ivano poznam osebno. Poznam njeno hišo, zgodbo, družino, predstave… Njene kolumne redno berem. Pogovarjava se o vsem, kar piševa in delava, največkrat po telefonu med njenimi odmerjenimi odmori. Ko sta otroka na dejavnosti, ko se po Sloveniji vozi z vaje na vajo, iz gledališča v gledališče. Poznala sem jo, še preden se je preselila iz Srbije v Slovenijo.
Zakaj to razlagam? Koga to sploh zanima?
Tukaj in zdaj
Hišo sem brala brez tistega začudenja, ki običajno spremlja prve reakcije na njeno knjigo. “Čak, sam to in to se pa ne ujema s tvojimi kolumnami in tvojim življenjem. V knjigi piše, da je petelin na strehi, na strehi tvoje hiše pa ga ni!”
Lepo prosim, Hiša je roman. Berite ga kot roman.
Obenem pa je portret neke generacije.
Ni pomembno, ali smo bili tu rojeni in odkod, kako in zakaj smo prišli. Zato Hiša ni samo roman o njej. Je tudi roman o meni. Čeprav nimam hiše, kredita in družine.
Včasih Ivano prepričujem, da še vedno obstajajo preskrbljeni ljudje najinih let, ki so podedovali stanovanje ali hišo po Jazbinškovem zakonu ali brez njega in ki imajo redne službe in živijo okej.
Ona pa me globoko pogleda in obmolkne in reče, da jih ona ne pozna. Da ima vsak neko svojo štalo. Če ima službo, ima kredit. Ali pa nima službe in je zadolžen. Pozna jih. Starejši so od mene. Živimo drugače. Imajo otroke ali sorodnike in prijatelje z otročki.
Ima prav. To zadeva nas vse.
Stil pisanja je tak, da vidim predstavo, vidim film. Kratki stavki in slavni spiski, kaj narediti, povzetki sveta okrog hiše in širše. Spust v notranji svet literature, ritem stavkov, povedi, refleksij in morebitnih povezav na -izme prepuščam literarnim kritikom.
Nisem mogla brati drugače kot odsev tega, kar je tukaj in zdaj.
Roman Hiša, prvenec Ivane Djilas, je zrasel iz dveh kolumen v Mladini. Zgodba o neuspehu in Mlade mame, pri štiridesetih. Tam gre za osebne izkušnje v kontekstu časa in prostora, Hiša pa je literarna predelava in nadgradnja. Prebere se na dušek. S smehom in s kakšno solzo vred. — [Screenshot: Mladina/Fokuspokus.]
Do 40. leta vse prvič, po 40. zadnjič
“To so ta leta. Tudi če ne bi bilo svetovne ekonomske krize, tudi če ne bi bilo negotovosti in paranoje okrog naju, tudi če nacionalisti v Evropi ne bi bili v razmahu. Tudi če ne bi živela v mali obrobni državi Evropske unije. Tudi če bi imela Grčija manj dolga. In tudi če tisoče migrantov in skritih teroristov iz Sirije, Afganistana, Iraka in različnih delov Afrike ta trenutek ne bi plulo proti Evropi v želji po življenju s kreditno sposobnostjo. Tudi če se desnica ne bi povsod krepila in nacionalizem ne bi dobival vse več pravice do glasu in posledično do dejanj. In če se ozračje ne bi segrevalo hitreje, kot so sprva predvidevali znanstveniki. Kriza bi se nama zgodila že zato, ker imava štirideset plus let.”
Ivana Djilas: Hiša.
Prvenec Ivane Djilas je zrasel iz dveh kolumen v Mladini. Zgodba o neuspehu in Mlade mame, pri štiridesetih. Tam gre za osebne izkušnje v kontekstu časa in prostora, Hiša pa je literarna predelava in nadgradnja. Prebere se na dušek. S smehom in s kakšno solzo vred.
Družina prodaja hišo, ker so obroki kredita podivjali in ne zmorejo več. Vmes so otroški in odrasli rojstni dnevi, šminkanje hiše za prodajo, delo, pogovori s starši, odnos med partnerjema v primežu kreditnih obresti. Duhovito, kruto, srčno riše generacijski portret nas pri 40+.
Kot je že lepo povedal Miljenko Jergović: “Do štiridesetega leta vse počneš prvič, po štiridesetem letu vse počneš zadnjič.”
Zveni preprosto. Ampak to, kar je zadnjič, zna trajati. Ponavlja se. Treba je zdržati. Do penzije. Do poplačila kredita. Iz dneva v dan.
Vsak dan. Vsak dan znova. Do leta 2050!
Te dni sem preletela Vizijo Slovenije 2050 in ponovno prelistala že prej prebrano Hišo. Skratka, v obeh primerih sem čas porabila za branje fikcije. Pestra kombinacija.
Poskušala sem si predstavljati sebe, Ivano ter njene in moje prijatelje čez 33 let. Nekaterih morda ne bo več. Morda tudi snovalcev Vizije ne bo več.
Zase upam, da bom v penziji in da se bom lahko udobno zleknila in gledala vso to srečno, da ne rečem omamljeno rajo, kako živi iz dneva v dan v državi svetilnik. Morda bova v Ivanini hiši gledali njene vnuke na tem istem vrtu, na katerem se zdaj igrata njena otroka. Morda bo še vedno odplačevala kredit za to hišo.
Snovalci vizije so redno zaposleni in očitno tako dobro preskrbljeni, da se jim ni treba ukvarjati s stvarmi, ki so tukaj in zdaj. Zato lahko mirno sanjarijo o daljni, pravljični prihodnosti.
Hmm, mogoče ne bi bilo slabo, da preberejo Ivanino Hišo. Je veliko bolje napisana in berljiva kot Vizija in govori o konkretnih ljudeh in situacijah. O generaciji, ki se bo naslednjih 33 let spraševala, kaj naj danes skuha, kje naj dobi denar za to in ono.
Vmes pa bomo lovili delo, tekmovali z mladimi — no, se grebli za ista dela — in odplačevali svoje in državne dolgove.
Vsak dan. Vsak dan znova.
Ivana Djilas: Hiša. Cankarjeva založba, 2016. ISBN 978-961-282-136-4, 263 strani; 24,94 EUR. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.