Krizi upravljanja RTV Slovenija ni videti konca

Programski svet RTV Slovenija je z zadnjima sejama dvignil veliko prahu v javnosti. Najprej z izbiro novega varuha pravic gledalcev in poslušalcev in nato z zavrnitvijo vseh treh kandidatov za novega generalnega direktorja.

Svetniki so zavrnili celo sedanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja Marka Fillija, čigar večletno strategijo so pred tem podprli brez bistvenih pripomb. Najbolj pa je razburila njihova odločitev, da oba postopka izvedejo za zaprtimi vrati, kar se je zgodilo prvič v enajstih letih delovanja.

Kriza korporativnega upravljanja RTV Slovenija je dolgotrajna in ji ni videti konca. Vzroki so sistemski, pogojeni z neustrezno zakonodajo, ki ureja delovanje javne RTV, in politični.

Neustrezna sestava organov upravljanja

Forum za digitalno družbo (FDD) je v javni razpravi o novi medijski strategiji opozoril na neprimerno sistemsko ureditev organov RTV Slovenija in njihovo neustrezno sestavo.

Problematični so zlasti pogoji za člane Programskega sveta, programskih odborov in Nadzornega sveta. Programski in Nadzorni svet imata poleg tega še preveč članov. Neustrezen je tudi status generalnega direktorja, ki ima široka pooblastila, a je hkrati omejen pri izbiri svoje ekipe.

Zakon o RTV Slovenija (ZRTVS-1) pogojem za članstvo v organih ne posveča posebne pozornosti. Ne določa potrebnih kompetenc in izkušenj članov z delom v podobnih organih. Več pozornosti posveča temu, kdo ne sme biti član, a le na videz, saj nasprotje interesov opredeli preveč ozko.

Če bi zakonodajalec sledil praksi evropskih organov ali držav z visokimi standardi korporativnega upravljanja, bi se v nasprotju interesov znašel marsikateri član sedanje in preteklih sestav organov RTV Slovenija.

Med pogoji za člane Programskega sveta zakon določa samo znanje in ugled oz. dosežke na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja. To niso kompetence, potrebne za kakovostno in uspešno delo v organih RTV Slovenija, ki jih določa veljavna zakonodaja. Pogoji so preveč splošni, da bi lahko bili uporabni za izbiro kompetentnih in izkušenih članov organov upravljanja javne RTV.

Sedanji Programski svet je težko operativen

Pristojnosti Programskega sveta so široke. Ne ukvarja se samo s programskimi, ampak tudi s poslovnimi in upravljalskimi zadevami. Njegove pristojnosti niso dovolj domišljene in puščajo prostor za različne interpretacije.

Glede na nejasno določene kompetence, izkušnje in merila za izbor članov ni presenetljivo, da večina svetnikov v sedanjem sklicu in v preteklih nima oz. ni imela potrebnih znanj in izkušenj za delo v Svetu.

Če k temu dodamo preštevilnost svetnikov in njihovo morebitno nasprotje interesov, dobimo organ, ki v skoraj ničemer ne more biti zares operativen in neodvisen.

Za večjo kompetentnost, operativnost in učinkovitost Sveta bi morali zmanjšati število članov, določiti potrebne kompetence in izkušnje ter merila za njihov izbor. Strožje bi morali določiti nasprotje interesov ter omejiti vpliv interesnih skupin in kvazicivilne družbe, za katero se praviloma skrivajo interesne skupine in politika.

Pristojnosti in odgovornost Programskega sveta bi morali natančneje določiti, da bi se izognili spornim razlagam in izvajanju zakonskih določb.

Ob spremembi zakonodaje bi bilo pristojnosti PS smiselno omejiti na programske. Ukvarja naj se s programsko ustreznim izvajanjem javne službe. Druge pristojnosti pa naj prenesejo na Nadzorni svet ali na morebitni novi organ upravljanja.

Sporna izključitev javnosti

Zadnji postopki in odločitve Programskega sveta razgaljajo omenjene pomanjkljivosti. Recimo sporna izključitev javnosti ob imenovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev ter generalnega direktorja.

Programski svet je od svojega konstituiranja januarja 2006 deloval odprto in sej za javnost ni nikoli zaprl. Vse razprave in glasovanja so bila javna. V novi sestavi (z osmimi novimi člani) pa je dosedanjo prakso javnega delovanja korenito spremenil. 

Že na prvi seji v novi sestavi junija lani je Svet sprejel pobudo za spremembe poslovnika, s katerimi je omejil javnost svojega delovanja. Poslovnik je dopolnil z devetim poglavjem, s katerim je omejil udeležbo na sejah zgolj na vabljene. Pred tem so bile seje vedno odprte ne samo za vabljene, ampak tudi za zainteresirano javnost.

Poleg tega je poslovniško omogočil popolno izključitev javnosti, ki jo lahko predlaga predsednik, pet svetnikov ali generalni direktor. Za izključitev javnosti je imel Svet že pred tem zakonsko podlago, a sej nikoli ni zaprl.

Svet je še odločil, da je za zaprtje seje potrebna dvotretjinska večina vseh članov, čeprav o tovrstnih zadevah v skladu z Zakonom odloča le z večino prisotnih članov.

Neglede na poslovniško določeno dvotretjinsko večino se je ob izbiri varuha gledalcev in poslušalcev ter kasneje generalnega direktorja izkazalo, da poslovniške določbe omogočajo zlorabo. Javnost ima pravico spremljati predstavitve (programov) kandidatov za organe in funkcije v RTV Slovenija. Nobenega razloga ni, da bi bile predstavitve za zaprtimi vrati. Isto velja za glasovanje o kandidatih.

Toda zgodilo se je prav to. V drugem primeru so bili svetniki postavljeni celo pred izbiro, ali sejo zaprejo ali pa predsednik Miran Zupanič seje ne bo vodil. Vodenje seje je zavrnila tudi namestnica predsednika Jelka Stergel.

Varuh: Zakon eno, statut drugo

Reševanje pritožb javnosti je še eno področje, ki sta ga Programski in Nadzorni svet RTV Slovenija uredila precej po svoje.

Zakon o RTV Slovenija določa, da Programski svet obravnava pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev (in uporabnikov MMC) ter se do njih opredeli. V nasprotju z zakonom pa je Statut RTV Slovenija te pristojnosti prenesel na varuha, ki ga Zakon sploh ne določa.

Pristojnosti Sveta je Statut RTV Slovenija v nasprotju z ZRTVS-1 omejil na sprejemanje stališč do samo tistih predlogov ali pripomb v zvezi z delovanjem RTV, ki se nanašajo na Svet.

Obravnavanje pripomb in predlogov gledalcev in poslušalcev procesno podrobneje ureja Pravilnik o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev, vendar statutarne pristojnosti Sveta ostajajo zožene.

Posledice oženja pristojnosti je najbolje ponazoril nekdanji varuh Lado Ambrožič v zapisih na varuhovem blogu. V njih je opozoril, da je Programski svet institucijo varuha povsem ignoriral (Varuh še naprej v ilegali, Zaustavite varuha).

Ignorance ne smemo razumeti na osebni, ampak na sistemski ravni. Najprej z (nezakonitim) oženjem pristojnosti Sveta. Programskega sveta ni nihče klical na odgovornost zaradi oženja pristojnosti in ga ne bo. Sodeč po Ambrožičevih opozorilih se svetniki brez določenih pristojnosti lahko izogibajo obravnavi kršenja pravic gledalcev in poslušalcev ter varuha povsem ignorirajo ali kako drugače onemogočajo.

Varuh znotraj RTV Slovenija ne more biti neodvisen

Izbor Ilinke Todorovski, nove varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, je doživel številne negativne odzive, še posebej na socialnih omrežjih. Institucijo varuha je dosedanji varuh Lado Ambrožič sam označil kot “farso za naivneže” in “fikus v nacionalkini dnevni sobi”. 

Todorovskijeva se s tem ne strinja in pravi, da bo angažirana varuhinja. Zagovarjala da bo najvišje programske standarde v službi javnosti.

Njeno zavzetost lahko pozdravimo, a šele čas bo pokazal, kako uspešno bo opravljala svoje delo.

Neglede na njeno pozitivno naravnanost pa ne moremo mimo kritik in dejstva, da institucija varuha, kot ga je vzpostavila RTV Slovenija, ni neodvisen. Za neodvisnost ne zadoščajo poslovniške določbe ali dobri nameni. Varuh, ki ga imenuje generalni direktor in ki je bil doslej brez izjeme iz vrst zaposlenih na RTV Slovenija, pač ni in ne more biti neodvisen.

Brez ustrezne zakonske podlage in primerne statutarne ureditve varuh ne more biti niti uspešen niti učinkovit. Če želimo imeti neodvisnega varuha, ga je treba rekrutirai in vzpostaviti izven RTV Slovenija. To je možno in v Sloveniji celo smiselno, saj bi poleg javne radiotelevizije lahko pokrival še druge medije.

Do kdaj še?

Analiza ureditve in delovanja javne radiotelevizije kaže še druge sistemske in upravljalske pomanjkljivosti. Na kratko omenimo nekatere najbolj pereče.

Delež obveznega prispevka, ki ga RTV Slovenija namenja stroškom dela, je med najvišjimi v Evropi. Na ta način RTV Slovenija ne more dovolj spodbujati produkcije kakovostnih progamskih vsebin na trgu. Te razvojne vloge preprosto ne opravlja.

Premalo sredstev namenja tudi tehnološkemu razvoju. Deloma so upravičene kritike, da je obvezni prispevek socialni korektiv, namenjen ohranjanju delovnih mest in socialni varnosti zaposlenih, ki so javni uslužbenci.

Z učinkovitejšo organizacijo in poslovanjem RTV Slovenija ter z ustreznimi sistemskimi spremembami bi prispevek, ki ga državljani plačujemo za njene programe, lahko uporabili za sofinanciranje nekaterih ciljev medijske politike, izpostavljene v osnutku medijske strategije.

Uravnoteženost/Neuravnoteženost

Sporna je tudi politična in svetovnonazorska neuravnoteženost Programskega sveta.

Sodeč po odzivih medijev in zapisih na socialnih omrežjih je kar 90% sedanjih članov nazorsko levo usmerjenih. To kaže, da vladajoča politika in interesne skupine javno RTV razumejo kot plen in da Programski svet ne more delovati v najširšem javnem interesu. Sogovorniki opozarjajo, da svojih pristojnosti ne izvaja uravnoteženo.

Kakorkoli že, doseči bi morali politični dogovor o bolj uravnoteženi sestavi Programskega sveta in drugih organov RTV Slovenija (ob sicer potrebnih kompetencah in izkušnjah).

Nujne spremembe upravljanja RTV Slovenija lahko prineseta le nova medijska politika in zakonodaja. Brez tega sprememb ne bo. Kot posamezniki in civilna družba si lahko prizadevamo, da bo oboje v javnem interesu. Žal pa je v mandatu sedanje vlade vse manj možnosti za potrebne spremembe.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Competitive Analysis & Foresight: Policy, Regulation and Strategy in Network Industries, Media and Technology v četrtek, 9. februarja, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.