Po proslavi še malo o stereotipih: brezsramni kapital proti državnim jaslim

Odkrito priznavam, da me občutek, kaj bo na Fokuspokusu brano, bolj brano, najbolj brano, včasih totalno prevara.

Poudarek je seveda na “včasih”. Ko sem v torek editiral in uploadal Šaleharjevo prvo kolumno po enem letu, sem se že veselil, da bo kot dobri, stari nebulotik na temo Melanije po dolgem času v sredo spet razturil.

Za zvečer pa sem imel v planu svoj tekst o Prešernovi proslavi. Rečeno, storjeno. Po eni strani sem bil zadovoljen, da bom publiciral temo in stališče, ki ju osebno hočem in profesionalno moram, po drugi pa vnaprej razočaran, da množice ne bojo znale cenit mojih domislic v stilu, da je Cerar na proslavi med govorom zgledal “čemeren in nerazumevajoč […] kot nekdo, ki mora na stranišče, pa ne more”.

Potem pa sem včeraj dopoldne opazil, da je tekst o proslavi bolj bran od Šaleharjevega. Hmm. Ampak to še ni nilo nič. Šele po poldnevu je tekst zares vzletel in totalno povozil Toplovodarjevega.

Svašta. Od kdaj množice tako blazno zanima kultura?

Abnormalno naklonjeni kulturi

Najbrž je pomagalo, da so ljudje 8. februarja abnormalno naklonjeni kulturi. Ampak vseeno! Zakaj so se s takim navdušenjem obesili na komentirano poročilo o sicer zanimivem in poslušljivem, vendar za mnoge ne popolnoma sprejemljivem ali celo razumljivem govoru?

Finančne, politične, socialne, pozornostne probleme kulture in umetnosti mnogi vidijo popolnoma drugače — če jih sploh zanimajo — kot tisti, ki se s tem ukvarjajo poklicno.

Kaj je skratka v sredo pičilo ljudi, da so masovno brali tekst o govoru, ki je v starem, čeprav updatanem slavilnem stilu govoril o zaukazanem pomenu svete slovenske besede in njenih kulturnih izpeljank za nastanek in obstoj naroda? Zakaj so jih tako zanimale besede umetnika in kulturnika, ki se je v bistvu samo bolj intelektualno in literarno vživel v vlogo Branimirja Štruklja svojih bratov in sester v orožju?

Kot star maček vem, da branost ni nujno v korelaciji s strinjanjem bralcev. Branost je predvsem rezultat njihovega zanimanja. In v tem primeru je ljudi — in enkrat za spremembo tudi mene — pritegnilo sesuvanje politikov v obraz. Neglede na to, da se v drugih okoliščinah in v drugem kontekstu s povedanim ne bi strinjali do te mere, da bi se tako prostodušno postavili na stran umetnikov. Kot se sicer ne postavljajo vedno na stran zdravnikov, policistov, učiteljev in drugih, ki od države nekaj terjajo.

Sjećaš li se Dolly Mrkaić?

Možno, da me je za Möderndorferjev govor na Prešernovi proslavi senzibiliziral tekst, ki sem ga ne nehote, pa vendar slučajno prebral tik pred začetkom proslave. Že nekaj dni sem se namreč loteval pisanja o kulturi in nabiral tekste iz polemike, ki se je leta 2003 razplamtevala v Financah. In tako mi je prišla pod nos tudi ena poznejših, a kljub temu vintage provokacij Mića Mrkaića, pionirja ekonomističnega, neoliberalnega, protikulturnoumetniškega cinizma.

Takole je napisal na predvečer kulturnega praznika pred 11 leti (2.2.2006 v Financah):

“Vsem se zdi samoumevno, da se v Cankarjevem domu zberejo tako imenovani kulturniki, ki se tam vzajemno trepljajo po ramenih in si govorijo, kako veliki ustvarjalci da so. Nihče pa se ne vpraša, zakaj ne bi državnih nagrad podelili frizerjem, krojačem ali trenerjem aerobike.”

Resnice in stereotipi

Seveda je o torkovi slovesnosti in Möderndorferjevem subverzivnem govoru mogoče razmišljati tudi drugače kot jaz včeraj (in še marsikdo). Ne nujno à la Mrkaić, pa vendar v tem duhu.

Odkrito povedano sem mislil, da je današnje javno mnenje o preživetju kulturnikov in umetnikov — in o subvencijah in drugih oblikah porabe javnih sredstev v te namene — podobno tedanjim (in verjetno še sedanjim) Mrkaićevim stališčem.

Mislil sem, da še danes prevladuje stereotip o umetniku kot človeku, ki se imuniziran pred boleznijo tržne nezanimivosti neženirano prehranjuje na državnih jaslih; njegovo kulturno udejstvovanje ne samo nikogar ne zanima, ampak ga v svoji socialni razvajenosti tudi ne zna dobro opravljat; s potuho redkih somišljenikov ter vez in poznanstev, ki mu pišejo priporočila, Ministrstva za kulturo in mogoče kakšnega zmešanega in zapravljivega sponzorja tudi nekako preživi in si misli, da je velik frajer, ki ga družba rabi.

Nekaj resnice seveda je na tem. Ne veliko, pa vendar. V vseh teh trditvah je je malo. V tem stereotipu je vsaj toliko resnice, kot je je v kulturniških stereotipih o “svetu položnic in brezsramnega kapitala, kjer se plača vse [in] kjer so na tako imenovanem svobodnem trgu celo zdravje in pogrebi”, kot je slovenskemu političnemu konzorciju zabelil Möderndorfer.

Put your money where your mouth is

S slavnostnim govornikom se lahko strinjamo, da je kultura zelo pomembna za nacionalno identiteto — sam bi raje rekel, da za kvaliteto življenja državljanov — in da se politiki zanjo le malo in še to nespretno brigajo. Ker tega ne razumejo. Ker delajo drugače kot govorijo. Na proslavah in otvoritvah se strinjajo, da se strinjajo z narodotvornim pomenom umetnikov, nasplošno pa raje polnijo bančne luknje kot pa kulturne vrzeli.

Niso pa seveda krivi samo politiki. Krivi so tudi umetniki, ki so se v boljših časih pustili socialno razvaditi, v današnjih, slabših pa si ne pustijo nič vzeti. Ker jim je že pred desetletji stopilo v glavo, da najprej naroda in potem še države brez njih ne bi bilo.

Umetniki so padli na politično finto nakladanja o narodu in identiteti, čeprav gre pri kulturi in umetnosti v resnici samo za kvaliteto življenja kot nadgradnjo zdravja, izobrazbe, službe, bivanja, življenjskega stila, osebne sreče, samoizpolnitve, razvedrila in razsvetlitve.

Za izboljšanje stanja v kulturi se bo moralo veliko spremeniti na obeh straneh.

Politiki so si dolžni izmislit nov kulturni model in koncept, ki se ideološko ne bo šlepal na narod, jezik in identiteto, temveč bo kulturo obravnaval kot industrijo ali vsaj kot socialno podjetništvo in zadružništvo.

In kot je Möderndorfer v torek pametno sugeriral politikom: naj postanejo malo bolj kulturni. Kultivirani. Bojo hitro bolj etični. “Tako preprosto je to.”

O tem, kaj so dolžni umetniki in kulturniki — sami sebi in nam, svoji publiki —, pa raje kdaj drugič. Moram dobro razmislit, da ne bom izpadel kot Mrkaić…