Otrok ni očetova pravica. Nasprotno. Oče je otrokova pravica.

Zanimivo je bilo poslušati razlage, zakaj se nisem udeležila dogodka, ki ga je organiziralo Društvo DOOR (Društvo za otroke, očetovstvo in resnico). Da na okroglo mizo nisem prišla zato, ker so vsi pametni udeleženci odpovedali udeležbo, ko so izvedeli, kdo stoji za dogodkom. Itd.

Razlog za mojo odsotnost je bil v resnici prozaičen: šlo je za zdravstvene razloge. Bolna sicer nisem bila jaz. Ampak psička moje hčerke. To me je zadržalo. Da nisem prišla.

Ker sicer bi. Pa ne zato, ker bi bila na strani kogarkoli. Mater. Ali očetov. Ampak zato, ker imam zelo rada situacije, ko se znajdem med ljudmi, ki od mene pričakujejo eno stvar, jaz pa jim potem povem nekaj povsem drugega. Jih sprovociram. In morda napeljem k razmišljanju.

Argument koristi otrok

Tako sem šla enkrat tudi med domobrance. Jim povedat, da so bili kolaboracionisti. Da niso bili na pravi strani.

Zato si lahko mislite, da ne bi imela težav s tem, da bi šla med očete, ki se borijo za svoje pravice. Jim povedat nekaj stvari, ki jim morda ne bi bile všeč. In zaradi katerih bi morda obžalovali, da so me sploh povabili.

Kaj bi povedala? Marsikaj.

• Prvič: področje vzgoje otrok ter vloge matere in očeta je eno najbolj razdelanih ideoloških diskurzov v današnji družbi. Pri tem sploh ne gre več za dejstva, ampak za soočanje različnih ideoloških stališč. Ki jih uporabljajo in zlorabljajo tako matere kot očetje za doseganje svojih osebnih ciljev.
• Drugič: vedno, ko začnejo govoriti o koristih otrok, sem že vnaprej skeptična. Argument otrokovih najboljših koristi praviloma zlorabljajo za doseganje svojih ciljev in/ali za importiranje lastnih teorij in pristopov.
• Tretjič: to seveda ne pomeni, da o otrokovih najboljših koristih ni mogoče govoriti. Ampak ta korist je v tem, da otrok doseže funkcionalno odraslost. Torej stanje, ko neha delovati po načelu ugodja — torej po logiki, da je nekaj “fajn” —, in začne delovati v skladu z moralnim imperativom. Torej po logiki tega, kar je “prav”.

• Četrtič: za doseganje tega stanja je za otroka nujno, da sta prisotna oba starša. Tako mama kot oče. In to zato, da vsak od njiju izvede svojo socializacijsko funkcijo: mama materinsko (nega, brezpogojna ljubezen), oče pa očetovsko (separacija od matere, podreditev otroka moralnemu zakonu…).
• Petič: kot slovensko občestvo že ve, sem prepričana, da otrok potrebuje očeta. Mati ne more zamenjati očeta brez škode. Kar ne pomeni, da očetovske funkcije ne more opraviti kdo drug. To je antropologom jasno že od leta 1922. Kot nam je jasno to, da zamenjava osebe, ki izvaja očetovsko funkcijo, prinese tudi drugačno razrešitev Ojdipa. Če to funkcijo izvede slovenska mati, človeku ne vlada očetovski nadjaz, ampak materinski. Človeka ne vodi vest oz. dolžnost, ampak strah — o čemer je natančno pisal Žižek v knjigi Jezik, ideologija, Slovenci.
• Šestič: otrok potrebuje očeta, ki izvaja očetovsko funkcijo, ne pa ki duplira materinsko. Ne potrebuje očeta, ki je samo še en, drugi negovalec, ki konkurira materi. Kar je nekaj, česar sodobni očetje, ki se borijo za svoje pravice, praviloma ne razumejo.
• In sedmič: otrok ne potrebuje očeta, ki v otroku vidi svojo pravico. In ki v zvezi z otrokom razvija diskurz lastnih pravic. Otrok ni očetova pravica. Res je obratno: oče je otrokova pravica.

Rdeči alarm

In za konec: vedno, ampak res vedno, ko začne nekdo govoriti, da je otrok njegova pravica — matere, očetje, homoseksualci, katoliki, verniki, ateisti, kdorkoli —, se mi prižge rdeči alarm.

To mi pravi, da ta oseba ali skupina oseb ne bi smela imeti nič opraviti z otroci. Ker otrok ni pravica. Nikogar.

Če kaj, je otrok dolžnost. Ko gre za otroka, namreč ne gre za to, da delamo tisto, do česar imajo starši pravico in kar je staršem fajn, ampak za to, da delamo tisto, kar je prav. In to ne za matere in očete. Ampak prav za otroke.

Odsotnost te logike kaže, kako globoko smo padli v samoumevnost narcistične socializacije. Ki je za otroke katastrofalna. To je danes že dokazano.

Nadaljevanje sledi.