Liberalizem in hipokrizija ali kdo je komu kaj dolžen
Branko Milanović se sprašuje, ali je hipokritični liberalizem — namreč neoliberalizem oz. uveljavljanje interesov zgornjih slojev nad spodnjimi in bogatih držav nad revnimi — res kriv za to, kar se nam je zgodilo. (V mislih ima Trumpa.)
Pri Milanovićevi definiciji neoliberalizma sta mi predvsem všeč dve njegovi oznaki.
Prva se nanaša na opredelitev meritokracije kot “zmožnosti bogatih, da spravijo svoje otroke v najboljše šole, kjer jih 90% diplomira in kar jim omogoči, da imajo pozneje v življenju ‘meritokratsko’ pravico do visokih plačnih premij”.
To je seveda odlična definicija ideologije bogatih liberalnih elit v državah s podhranjenim javnim šolstvom in visokimi dohodkovnimi razlikami.
Solidna socialna država
Pri nas se mnogi ne zavedajo, kakšno srečo imamo, da živimo v družbi z nizko neenakostjo, z vsem dostopnim, dokaj kvalitetnim šolstvom in s solidno socialno državo. Mnogi se ne zavedajo, da jim to v življenju omogoča perspektivo oz. napredovanje na družbeni lestvici (socialno mobilnost).
Brez tega bi bili obsojeni na socialni status staršev. Rojeni v revnih družinah bi tudi umrli revni. Enako njihovi otroci. Dobre službe in ekonomski in družbeni status bi bili rezervirani samo za tiste, ki so se rodili bogatim staršem.
Tudi meni je naš sistem omogočil socialno mobilnost. Brez brezplačnega javnega šolstva in brez državne štipendije ne bi mogel študirati — neglede na to, kako močno si je mama samohranilka moji sestri in meni to želela omogočiti.
Zato danes ne jamram nad visokimi davki. Zavedam se, da moram družbi vrniti to, kar mi je omogočila. Zavedam se, da se iz mojih davkov financirajo storitve, ki otrokom naslednje generacije dajejo možnost napredovanja.
Branko Milanović: “Liberalizem je kot razgledno kolo. Vožnja je bila sprva prijetna, dokler ni nekdo premaknil stikala na največjo hitrost in zaklenil konrolno sobo. Vsi se zdaj z vratolomno hitrostjo vrtimo v teh kabinah, ki jih nihče ne more kontrolirati in zaustaviti, in se sprašujemo, kako in kdaj se bo vse sesulo.”
Riesenrad
Druga karakterizacija, ki mi je všeč, pa se nanaša na globalizacijo. Milanović jo primerja z Riesenradom v dunajskem Pratru. Človek sede v kabino in pričakuje umirjeno vožnjo, potem pa nekdo hitrost navije na polno in še čez. Zdaj pa nihče ne ve, kako bi veliko kolo pravočasno ustavil, preden bo iztirilo in nas vse uničilo.
Lepa definicija globalizacije, ki je stvari pospešila. Mnogim državam je omogočila izhod iz revščine, obenem pa je povzročila razsulo v državah, ki so jo sprožile.
In zdaj nihče ne ve, kako zaustaviti globalne trgovinske, kapitalske in migracijske tokove. Kako srednjemu razredu Zahodnjakov vrniti — ali ustvariti nove — spodobne službe z dostojnim plačilom, ki bo omogočalo dostojno življenje njim in njihovim otrokom.
Sicer bodo v obupu volili za populistične norce.
Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 29. januarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Liberalizem, hipokrizija in drvenje proti iztirjenju. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
