Ave, Avdić! in apolitična post-punk Antigona z državljanom Zrncem

Ali ste vedeli, da je Jurij Zrnec izrezan Orson Welles? Če niste, pojdite v Dramo gledat Sofoklovo Antigono v režiji Eduarda Milerja.

Zrnec je dokazal, da je kot igralec še veliko več kot komik in eden najbolj znanih slovenskih ksihtov. V resni vlogi Kreona je bil zame totalno odkritje in highlight te predstave.

V resni vlogi sem ga nazadnje videl leta 2006 v predzadnji Jovanovićevi adaptaciji Ane Karenine. Vloga Vronskega mu absolutno ni pasala — pa ne po njegovi krivdi, bi rekel —, tokrat pa je kot nečakinjin nemesis Kreon enostavno briljiral.

Ne vidim vsega, kar dajejo naši teatri, ampak nazadnje me je tako fasciniral Radko Polič v Pandurjevem Rihardu III. + II.

Trije highlighti predstave

Briljiral pa je tudi Damir Avdić v vlogi zbora. Vsaj v slovenskem teatru najbrž še nismo videli nastopajočega, ki bi skoraj ves čas igral električno kitaro v živo in v stilu nekakšnega post-punk Ryja Cooderja, izvêdel vsaj dva avtorska komada, solo — in to v bosanščini, of all languages, in to seveda s podnapisi, ki so mestoma izgubljali s prevodom —, na dotično temo in se pri tem še koreografirano, četudi bolj rockersko kot gledališko premikal in pozicionirano statiral sem ter tja po odru.

Avdić ne samo da zna igrat kitaro, zna tudi zelo dobro napisat besedilo. Pa razumet režiserja in čutit soigralce. Poleg Zrnca drugi vrhunec predstave. Ena boljših glasbenih oprem za gledališče, kar sem jih kdaj slišal. In zagotovo najbolj inkorporirana v predstavo.

Tretji vrhunec predstave je bila Saša Pavček kot Tejrezias.

Feministična predstava

Zrnca in Avdića in Pavčkove seveda ne bi bilo brez Milerja. Njegova Antigona je zgoščena predstava, v kateri kot režiser ni zapravljal časa za posebne efekte. Poseben efekt je že ta zgoščenost sama, v kateri si replike in prizori frenetično in fanatično odsledijo v pičli uri in četrt.

Na sobotni premieri si nisem mogel kaj, da ne bi dobre volje opažal feminističnih konotacij predstave: Kreonova okrutnost ter trma in togost sta interpetirana kot mačizem, kot je mačizem tebanska oblast nasploh, s petelinjim rivalstvom vred med Eteoklom in Polinejkom.

Nina Ivanišin, ki je naslovni lik odigrala kot angažirano upornico z razlogom, vendar brez posebnosti, je po eni strani govorila v mikrofon kot kakšna preveč in premalo emancipirana novinarka Pop TV — čeprav: kako pa bi sicer preglasila Kreona? —, nakar še ta domislica, da Tejreziasa kot edini nesentimentalni glas razuma v drami igra ženska.

V tem duhu je tudi Nik Škerlec odigral Hajmona s fizično feminilnim dostojanstvom, kar je ubogega Kreona v zadnji fazi njegove hamartije tako rekoč emaskuliniziralo. 

Nice touch.

Smisel uprizarjanja železnega repertoarja

V čem je smisel uprizarjanja železnega repertoarja? Tako imenovanih večnih, večno aktualnih dram? Kaj novega nam še lahko leta 2017 pove tragedija, napisana pred približno 2458 leti?

Ali je v narekovajih večno aktualno to, da ima vsak mrtev človek pravico do človeškega pokopa? Kot da tega še ne vemo. Kot da bi nas bilo treba vsakih nekaj gledaliških sezon na to opominjat. Ker kot je razvidno iz originalne Sofoklove Antigone, to že za stare Grke ni bilo vprašanje. Ali pa morda samo Slovencem to ni jasno?

Ne. Smisel uprizarjanja železnega repertoarja ni v ponavljanju učbeniških resnic, ki jih šteka vsak podpovprečen gimnazijec. Smisel je v variacijah na temo. V niansah, ki jih prej še nismo poznali ali opazili. Za to imamo teatre, ravnatelje, režiserje, dramaturge ter igralce, glasbenike, scenografe. Iz Sofokla ne bom izvedel nič novega. Kvečjemu bom izvedel nekaj novega od Milerja, Zrnca in Avdića.

Milerjeva Antigona se odpoveduje političnim konotacijam, tako da tu ni govora o kakršnikoli aktualizaciji ali celo apropriaciji Sofoklovega teksta. Režiserju je očitno jasno, da so tako imenovana večna, večno aktualna dela samo še vaje v slogu, ki se iz roda v rod spreminja.

Zato je antično tragedijo kot intelektualno vabo za malomeščansko zdolgočaseno občinstvo, ki se v slovenski verziji bolj kot z Antigono identificira z Ismeno, pervertiral v apolitično produkcijo alternativnega spektakla.

Milerjeva Antigona bi lahko bila tudi proslava ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov, s katero avtor ne bi hotel nič konkretnega povedat. Se nikogar spominjat, nikomur priklanjat. Samo navdušit tiste, ki so pozabili, v čem je smisel uprizarjanja železnega repertoarja. Da ugotovimo, kakšna je današnja vaja v današnjem slogu.

Pogumna poteza. Tudi za Dramo. Se sploh ne čudim, da dvorana na premieri ni bila nabito polna.

Sofokles: Antigona. Režija: Eduard Miler. Igrajo: Nina Ivanišin (Antigona), Jurij Zrnec (Kreon), Iva Babić (Ismena), Nik Škrlec (Hajmon), Saša Pavček (Tejrezias), Vanja Plut (stražar), Damir Avdić (zbor). Priredba in dramaturgija: Žanina Mirčevska. Scenografija: Branko Hojnik. Kostumografija: Jelena Proković. Asistentka kostumografije: Neli Štrukelj. Glasba: Damir Avdić. Glasbena oprema: Eduard Miler. Luč: Andrej Hajdinjak. Video: Atej Tutta. Lektoriranje: Jože Faganel. Prevod: Kajetan Gantar. Premiera: 28. januarja 2017. Ponovitve na tej povezavi. Vstopnice po 8€ do 18€.