Ambrožičeva abdikacija ni edina farsa RTV Slovenija, ki jo režira Zupanič

RTV Slovenija ima problem. Veliko problemov. Ambrožičeva abdikacija z mesta varuha, nova varuhinja Todorovskijeva, ponavljanje razpisa za generalnega direktorja in zapiranje sej Sveta za javnost so samo vrh ledene gore. Še zdaleč ne najbolj urgentni problemi.

Ko je Programski svet RTV Slovenija začetku junija izvolil svojega novega predsednika, nisem bil zgrožen nad izbiro, sem pa bil skeptičen in sem že v naslovu pripomnil: Da ne bo Miran Zupanič razočaran. Pa da ne bomo mi razočarani.

Sedem mesecev pozneje sem totalno razočaran. Lahko bi si bil mislil, da iz tega birokrata ne bo nič, ampak ga nisem hotel vnaprej podcenjevat.

Za Zupaniča samega pa ne vem. Najbrž ni razočaran. Moral je vedet, v kaj se spušča. Se pa je v vlogo predsednika PS RTVS očitno še predobro vživel. S svojo umetniško in pravniško izobrazbo se je pač navajen prilagajat situaciji in se trudit, da bi probleme rešil v okvirih statusa quo.

Pa jih seveda ne bo. Teh že ne.

Utemeljena predpostavka

Za začetek se pozabavajmo z institucijo varuha pravic gledalcev TVS, poslušalcev Radia Slovenija in uporabnikov MMC.

Načeloma je prav ali po slovenski zdravi pameti mogoče celo logično, da imajo gledalci javnih medijev, ki jih s finančnimi prispevki državljanov komandira elaborirana transmisija strank in interesnih skupin, združenih pod raztrganim plaščem tako imenovane civilne družbe, varuha svojih pravic.

Ideja varuha temelji na utemeljeni predpostavki, da z vsem tem ni, ne bo in ne more biti vedno vse v redu in da zato rabimo nekakšno varnostno stikalo, ki se bo odzivalo na naš pričakovani in permanentni diskontent.

Farsa

V slovenski praksi pa to ne more biti drugega kot farsa.

Farsa, ker mnogi plačniki RTV prispevka po defaultu niso toliko pametni, da bi znali sprevidet razliko, kdaj RTV res krši njihove pravice in kdaj njim samim privatno pač ni nekaj všeč.

Farsa, ker uredniki in novinarji, ki so po defaultu krivi za kršenje pravic plačnikov RTV prispevka ali za to, da komu ni kaj všeč, to dojemajo kot napad na svoje bodisi pošteno delo ali pa na namišljeno profesionalno nezmotljivost — ali celo na novinarsko svobodo in avtonomijo.

Farsa, ker občutek ogroženosti in da jim delajo krivico, urednikom in novinarjem in direktorjem kao ne daje druge možnosti kot to, da varuha kratko-malo ignorirajo.

Lojalnost? Priljubljenost? Ah, no …

Varuh pravic gledalcev, poslušalcev, uporabnikov bi po mojih predstavah načeloma lahko bil v službi na RTV Slovenija, vendar ga v nobenem primeru ne bi smeli rekrutirat iz vrst svojih novinarjev in urednikov.

Varuh naj bo nekdo, ki nikoli ni delal na RTV. Če varuh postane novinar in/ali urednik (ali sodelavec) RTV — kot v zadnjem primeru Ilinka Todorovski —, pride do neizogibnega tveganja, da se bo s tistimi, ki jih po defaultu mora kritizirat, trepljal po ramenih in hodil z njimi na kavice.

Varuh ni v službi zato, da ga bodo kolegi imeli radi. Varuh ni v službi zato, da bo lojalen do institucije, ki jo nadzira.

Pameten in izkušen človek, ki bi bil primeren za varuha, ne rabi izkušenj s praktičnim delom na RTV. To ga ne sme zanimat. Sploh ne bi smel imet teh izkušenj. Poznavanje dela na RTV Slovenija zanj ni prednost. Razumevanje težav RTV kot institucije ga lahko nehote sili v to, da svojim nadzorovancem daje potuho. Pa čeprav niso osebno, objektivno odgovorni.

Linija poveljevanja (in nadzora)

Varuh je v službi zato, da bo pošteno in objektivno presojal o domnevnih kršitvah pravic. V službi je zato, da ga bodo uredniki in novinarji poslušali, če bo kdaj presodil, da je ta in ta pripomba plačnika RTV prispevka upravičena.

V službi je zato, da bo urednikom in novinarjem dopovedal, da imajo skupen cilj — boljši program, boljše informacije — in da to lahko dosežejo skupaj. V službi je zato, da urednike in novinarje prepriča, da deluje dobronamerno.

Tako kot so tudi uredniki in novinarji v službi zato, da to razumejo. Žal pa uredniki in novinarji — in njihov zaščitniški menedžment — ne mislijo tako.

Ker še marsičesa drugega ne razumejo.

Funkcija varuha je farsa zato, ker v slovenskih novinarskih kolektivih ni navada, da bi novinarji ali kaj šele uredniki upoštevali dobronamerne in konstruktivne pripombe kogarkoli, ki nima izvršne moči. Ki jim ni hierarhično nadrejen. Ki ni njihov šef. Pa še pripombe teh raje ignorirajo, če se le da.

Človek, ki pride prepozno

Varuh bi moral delati tako, kot da opravlja funkcijo nekakšnega neizvršnega (glavnega, odgovornega) urednika — nadurednika, superurednika —, ki opozarja na napake.

Po logiki novinarskega delovanja kot produkcije vsebin oz. funkcioniranja uredništev TVS bi to lahko bil po definiciji samo nekdo, ki vedno pride prepozno. Ko je napaka že storjena.

Ampak tudi za učenje na napakah rabiš učitelja.

Zato bi vsi vsebinci na RTV morali upoštevati vauhove pripombe. Tako kot upoštevajo — če jih — pripombe direktorice TVS Ljerke Bizilj. V hierarhičnem smislu varuh ne bi smel biti manj kot odgovorni urednik — ali kvečjemu enakovreden vsem področnim urednikom. Uredniki bi morali biti izvršni uredniki — kar na nek način so —, varuh pa nekakšen post festum non-executive urednik, ki bi prišel in rekel, ne, tega pa ne več delat.

Varuh bi po mojem moral funkcionirat tudi tako, da ne bi samo reagiral na pripombe in pritožbe gledalcev, poslušalcev, uporabnikov, temveč tudi samoiniciativno. Sam od sebe bi moral opozarjat na napake, neglede na pritožbe. Novinarski, medijski standardi namreč padajo — kar pomeni, da se jih tudi publika vedno manj zaveda.

Javnost po eni strani pizdi za vsako figo, po drugi pa je vsega hudega navajena in se ne sekira več zaradi veliko hujših vsebinskih problemov. Na javnost se ne moreš več zanest.

Ambrožič

Ambrožičev problem na funkciji varuha seveda ni bil v tem, da bi bil preveč zlizan z vodstvom RTV in z novinarji. Ravno nasprotno. Njegov problem je bil v tem, da so ga ignorirali in da se v tem položaju preziranega izdajalca in izobčenca ni znašel.

Ambrožič je lahko bil vesel, če so mu vsake toliko objavili kak tekst o varuhovanju — give me a break, med nekaj ducati kolumen, ki jih novinarji pišejo za MMC, kot da nimajo kaj bolj pametnega za delat! — ali v poročilih dolžnostno omenili letno poročilo. Zraven pa je pričakoval, da se bojo tej problematiki posvetili drugi mediji.

Ko je sprevidel, da ne more računati na podporo nikogar — ker le kdo bi si pustil vzet priložnost, da odživi svojih 15 minut slave v Odmevih —, se je pač vdal v usodo in potegnil edino pametno potezo. Da je odstopil.

Ambrožič je bil preveč fin. Ko je videl, da ga na RTV ne jebejo, bi moral na nož. Moral bi začet pisat za katerikoli medij, ki bi bil pripravljen to objavljat, predvsem pa bi se moral obesit na družbena omrežja in tam meni nič, tebi nič kompenzirat manko pozornosti, ki mu je načrtno odtegovala RTV. Tam bi si zlahka ustvaril občinstvo in tako rekoč community.

Kolikor ga poznam, je preveč takten, da bi se posluževal takih prijemov — ampak po mojem mu res ne bi preostalo drugega, kot da dela škandale drugje in se na tujem, ne Filli–Bizilj terenu bori do zadnjega diha. Če bi se mu seveda dalo.

Prihodnjič pa še o teh famoznih zaprtih sejah in razpisih.