Po Bernieju Bernie? Tako kot po Titu Tito.

Na poti v Zürich, 23.01.2017

Čas, ko odidejo ljudje, ki so nekaj zelo dolgo oblikovali in ustvarili nekaj nevsakdanjega — kar je prej nemogoče kot pa običajno —, je vedno poseben. Po eni strani čas olajšanja, saj kot diktatorji niso puščali veliko manevrskega prostora za drugačne, četudi dobre ideje, po drugi strani pa gre za nostalgičen čas spoznanja, da nič več ne bo tako kot je bilo.

V novinarski karieri sem nekajkrat pomislil na primerjavo med Jugoslavijo in formulo 1. Bernie Ecclestone je F1 v 40 letih gradil podobno kot Josip Broz Tito Jugoslavijo. S trdo roko, s katero je bila večina obenem zadovoljna in nezadovoljna.

Šepetaje smo se v Jugoslaviji spraševali, kaj bo, ko Tita ne bo več. Večina je slutila, da ne bo dobro. Tudi v paddocku sem slišal zadnja leta šepetanje, kaj bo, ko Ecclestona ne bo več. Občutek sem imel, da tudi tu mnogi slutijo, da ne bo dobro.

Prijatelji in ekipe

Ko sem gledal svojo prvo dirko F1 na ORF septembra 1977 — za veliko nagrado Monze —, je Bernie Ecclestone bil zraven že nekaj desetletij.

Najprej se je poskušal kot dirkač. Neuspešno. Potem je začel finančno pomagati nekaterim prijateljem dirkačem. Kar nekaj od teh se je ubilo. Najprej Stewart Lewis-Evans po dirki v Casablanci leta 1958, potem Avstrijec Jochen Rindt leta 1970 v Monzi, nekaj let kasneje še Brazilec Carlos Pace v letalski nesreči.

Medtem je Ecclestone poslovno uspel s prodajo gum, rabljenih motociklov in avtomobilov, se vmes poročil in ločil, dobil hči Mariam.

Prijatelje, ki so prehitro umirali, je raje zamenjal s celim moštvom F1. Od Jacka Brabhama je kupil istoimensko ekipo — in spoznal, kako slabo upravljajo s tem športom.

Združil je ekipe, jih začel zastopati, se pogajal in prerekal z zvezo FIA, organiziral bojkote dirk, prevzel najprej televizijske, nato pa še vse ostale upravljalske in tržne pravice, si podredil dirkališča in organizatorje dirk…

Formula 1 je v 40 letih postala vrhunski globalni medijski spektakel. Vse to je bila Ecclestonova ideja. In izvedba.

Imperij

Vmes se je znova poročil, tokrat s Hrvatico Slavico Radić, rodila sta se jima hčerki Tamara in Petra. Vmes je zaslužil še nekaj milijard evrov, F1 nekajkrat preprodal — in ostajal še naprej samostojni diktator. Na čelo zveze FIA je pripeljal svojega mladostnega prijatelja, odvetnika Maxa Mosleya. Skupaj sta gradila imperij. Kupce je iskal med takšnimi, ki mu v F1 niso stregli po življenju.

Zadnji večinski lastnik — sklad CVC — pa je zdaj našel drugačnega kupca. Medijsko-tehnološki ameriški gigant Liberty Media ima z F1 drugačne načrte.

Lani jeseni, ko so Američani objavili prevzem, je v paddocku sprva krožilo, da bo Ecclestone vodil šport v prehodnem triletnem obdobju. Toda kmalu je bilo na obrazih Chasea Careyja, novoimenovanega predstavnika večinskih lastnikov, in Bernieja Ecclestonea opaziti, da se ne trpita najbolje. Jenkiji so v očeh tradicionalnega Angleža nasploh sumljivi, hitrih in odrezavih dejanj, kavbojskih manir in brez čuta za skupnost. Tudi izjave, predvsem Careyeve, so namigovale, da lahko kmalu poči.

“Častni predsednik”

Prejšnji torek, 17. januarja, je CVC prodal dovolj velik paket lastništva F1, da je Liberty Media lahko prevzela nadzor nad podjetjem. Dan pozneje se je s tem strinjala tudi FIA. Do četrtka so bile formalnosti urejene.

V petek, 20. januarja, Bernija Ecclestona ni bilo v Londonu. Spremljal je smučarske tekme pod Petelinjim grebenom v Kitzbühelu, kar počne zadnjih nekaj desetletij vsako leto. Tam vodi tudi vedno bolj odmevno in predvsem zabavno dobrodelno tekmo zvezd v soboto popoldne. In nikdar ni daleč stran od Nikija Laude. Tudi letos sta se nasmejana sprehajala po ciljni areni in kramljala s smukači.

Šele v ponedeljek, 23. januarja, torej prvi pravi delovni dan po tem, ko je dobil nove lastnike, so ga zamenjali. Ecclestone je to objavil sam — s suhoparnim, a humornim sporočilom, da je zdaj častni predsednik, da pa ne ve točno, kaj bo počel, ker da gre pač samo za še eno namišljeno funkcijo, kakršno si Američani predstavlajo.

Na uradni spetni strani Formule 1 je skopo opisana Ecclestonova zamenjava, kjer je tudi Ecclestonov citat. No, tega citata na tak način in v takšni obliki Ecclestone nikdar ne bi povedal. Samostojno in brez avtorizacije ga je napisala neka PR pisarna.

To o vzdušju na Princes Gate, sedežu F1 v londonskem Kensingtonu, te dni pove več kot karkoli drugega.

Gentlemanski oderuh

Po eni strani je razumljivo, da nekdo, ki se bliža 87. rojstnemu dnevu, odide s tako izpostavljenega položaja. Po tej plati ni dvomov, ni dilem, ni vprašanj.

Ostaja pa pomembno vprašanje, kako naprej.

Formula 1 se je razvila na zelo poseben način. Z Ecclestoneovo vizijo in njegovimi spretnostmi, triki, delovno etiko in svojevrstnim načinom sklepanja poslov.

Ecclestone je bil gentlemanski oderuh. Največ je vedno zaslužil sam, a dogovorov se je vedno držal. Neglede na to, s kom, in neglede na vsoto. To ni bila stvar denarja, bila je stvar principa.

Ecclestone je v tem športu obvladoval vse. Najprej zvezo FIA, potem vsa moštva in dirkače, pa vse pokrovitelje — ki jih je tako pridobival kot izganjal. Sklepal je posle s TV postajami in imel pod svojo oblastjo tudi njih. Še najbolj pomembno pa je bilo, da je upravljal tudi z dirkališči in določal štartnino za vsako dirko posebej. Nagrajeval in kaznoval je po občutku, po lastni volji in predvsem po potrebi.

In zdaj?

Njegovo vlogo bodo prevzeli trije. Ob Chaseu Careyju še Sean Bratches, ki je nekoč delal za ESPN, in Ross Brawn, ki ga v F1 dobro poznamo. Prvega in drugega ne poznam dovolj, da bi komentiral njun izbor, Ross Brawn pa je do zdaj skrbel za hitrost in učinkovitost dirkalnikov na stezi.

Ko odide diktator z več kot 40-letnim stažem, ostane velika praznina — in predvsem negotovost. Karte bodo premešane na novo. Akterji bodo zase zahtevali nove položaje. Ferrari naenkrat ne bo več Ferrari z vsemi svojimi privilegiji. Kdo ve, ali bodo novi lastniki razumeli, da je Mercedes nekaj posebnega. Kaj šele Dietrich Mateschitz, ki je formulo 1 z Red Bullom v težkem obdobju pred desetletjem organizacijsko osvežil z dvema ekipama in medijsko prevetril. In tako naprej, od Jeana Todta do lastnikov dirkališč v Silverstoneu, Monzi ali Melbournu.

Vsi so bili malce nezadovoljni z dejanskim stanjem, vendar so vsi vedeli, da so z Berniejem Ecclestoneom v varnih rokah.

Ameriški menedžerji so pač menedžerji. Skrbijo najprej za svoje bonuse in za svoje privilegije — če ostane kaj časa, pa tudi za posel.

Čevlji in žulji

Ne trdim, da bo tako, toda pred formulo 1 so veliki izzivi. Manj usodni za družbo ali svet — saj gre vendarle samo za šport, pa čeprav nevaren in gladiatorski.

Toda prav mi, ki smo preživeli Jugoslavijo in njen razpad, lahko nekoliko bolje od drugih razumemo, kaj pomeni odhod nekega ne vedno in povsod priljubljenega, a vendar ne nepriljubljenega diktatorja. Nekaj časa še doni njegov odmev — a ko utihne, so lahko posledice pogubne.

Časa ni mogoče ustaviti ali zavrteti nazaj. Ecclestoneova doba je bila tako ali tako pri koncu. Novi fantje pa so — vsaj Brawn bi se tega moral zavedati — stopili v zelo, zelo velike čevlje.

Mnogi v formuli 1 in blizu nje ploskajo, ker verjamejo, da bo tudi njim zdaj bolje. Ploskajo navijači, ker upajo, da bo F1 spet postala boljši šov. Ploska FIA, ki se je znebila nadzornika, ki se je upiral, da bi F1 postala eksperimentalno gledališče na dirkališču. Ploskajo manjše ekipe, ki upajo na večji kos pogače. Ploskajo evropska dirkališča, ki si obetajo F1 za drobiž na svojih javnih objektih.

No, najprej pa moramo tem v novih velikih čevljih seveda dovoliti, da v teh prevelikih čevljih nova ekipa prehodi krog ali dva. V vsakem primeru jih bodo ožulili.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 23. januarja 2017, na avtorjevem blogu pod naslovom Po Berniju - Bernie. Ali morda Jugoslavija?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.