Zakaj se minister in delodajalci sklicujejo na preživeli mit o minimalcu

Pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), ko je vladna stran predlagala, ali in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika PR ofenziva tako s sindikalne kot z delodajalske strani.

V skladu z Zakonom o minimalni plači, se ta letno usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi druge kazalce kot gibanje plač in zaposlenosti ter gospodarsko rast. 

Sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so hoteli pristati na uskladitev z inflacijo (0,5%) — vlada pa se je na koncu glede na dore razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1,8%.

To pomeni, da bo okrog 30.000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14€ bruto več (805€ namesto 790,73€), kar pomeni dvig za slabih 10€ neto (s 604,35€ na 614€).

Je to ekonomsko upravičeno? Ali pa bo — kot so rohnele Finance — “[sprožilo] val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacijo“? Bo dvig potopil podjetja?

Vsi zgroženi, vsi enakopravni

Jasno, da ne. Čeprav so se zgražali eni in drugi.

Lase so si pulili tako minister za gospodarstvo Počivalšek (“dodaten pritisk na podjetja po plačevanju davkov in prispevkov“, “upočasnitev zaposlovanja […] predvsem v storitvenem sektorju”, “dodatno tveganje za delo na črno in prekarizacijo“) kot predstavniki delodajalcev (ibid.) (“prizadeta [bodo] podjetja, ki se še vedno borijo z izgubami”).

Enim in drugim je skupno to, da govorijo, kot da bo konec sveta, svojih trditev o škodljivosti dviga minimalne plače pa ne podkrepijo s številkami. Niti ene številke ali kakšnega drugega numerično podkrepljenega dokaza niso predstavili glede tega, za koliko bo dvig minimalne plače za slabih 15€ bruto “upočasnil zaposlovanje“ in za koliko naj bi povečal “tveganje za delo na črno in prekarizacijo“.

Zakaj tega niso podkrepili s številkami ali z drugimi argumenti? Ker jih pač nimajo.

Stara ekonomska zabloda

V nadaljevanju bom na preprost način pokazal, zakaj se tokrat delodajalci glede škodljivosti dviga minimalne plače motijo.

Njihove pavšalne trditve namreč temeljijo na stari ekonomski zablodi glede škodljivosti minimalne plače, ki sta jo že leta 1995 v knjigi Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage uspešno ovrgla dva od najboljših ekonomistov na področju ekonomike dela David Card in Alan B. Krueger.

Tej knjigi so sledile tudi druge študije v zadnjih 20 letih, ki za razvite države skoraj brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če pa že, je ta učinek minimalno prisoten le med iskalci prve zaposlitve (mladimi) — vendar ne nujno — in med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v Veliki Britaniji.

Tudi dvigi minimalne plače v ZDA (v nekaterih zveznih državah) niso nikjer povzročili upada ali ustavitve zaposlovanja v delovno-intenzivnih sektorjih. Tudi uvedba minimalne plače v Nemčiji leta 2015 ni povzročila nobenega kolapsa ali zaustavitve zaposlovanja.

In zakaj minimalne plače in njihova rast niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Zelo preprosto: ker so podjetja zaradi tega povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Mita o minimalcu ni več

Mita o škodljivosti (dviga) minimalne plače ni več. Ekonomija je to vrgla iz učbenikov. Morda boste to našli še v kakšnem zastarelem učbeniku za mikroekonomijo v prvem letniku, toda v bolj zahtevnih učbenikih resnih empiričnih ekonomistov so ta koncept pokopali.

Krueger je lani povedal, da postopno dvigovanje ameriške minimalne plače s 7,25$ na 12$ (na uro) ne bo imelo škodljivih učinkov. Problematična bi lahko bila velika enkratna povečanja, denimo podvojitev minimalne plače čez noč — ker pač podatkov, kaj se zgodi v takšnem primeru še nimamo.

Dvig minimalne plače v Sloveniji za letošnje leto za 1,8% oziroma za slabih 15 evrov mesečno seveda ni drastično in nepredvidljivo povečanje. Zato ne moremo pričakovati posebnih negativnih učinkov iz tega naslova — še najmanj pa “vala odpuščanj v delovno intenzivnih panogah” ter “povečanja dela na črno in prekarizacije”.

Če bi vpleteni gospodje — minister in delodajalci, pa tudi novinarji — v roke vzeli kalkulator, bi hitro ugotovili, da so njihove trditve nesmiselne. Skupni strošek povečanja minimalne plače za 15€ bruto za 30.000 prejemnikov na letni ravni pomeni 5,4 milijona evrov, pri tem pa je 25% prejemnikov zaposlenih v javnem sektorju).

Ali torej mislijo, da bodo zaradi teh 4 milijonov dodatnih stroškov za celotno gospodarstvo propadala podjetja? Da bodo na veliko odpuščala? Ustavila zaposlovanje? Ste resni?!

Rast inflacije in plač

Pa je uskladitev minimalne plače ekonomsko sploh upravičena? Je, če je ustrezno podprta z nominalno rastjo cen in rastjo produktivnosti.

V ekonomiji običajno govorimo v realnih kategorijah, torej z upoštevanjem rasti cen (inflacije). Če cene končnih izdelkov narastejo za določen odstotek, je seveda upravičeno, da se tudi proizvodni stroški (predvsem strošek dela) prilagodijo z ekvivalentno rastjo. Uskladitev plač z inflacijo je v tem smislu nevtralna, saj samo prilagodi plače glede na preteklo rast cen.

A to ni še ni vse. Treba je namreč upoštevati tudi rast produktivnosti. Če podjetja realno povečajo dodano vrednost, je seveda upravičeno, da se temu prilagodi tudi rast plač. Podjetja s tem dejansko nagradijo zaposlene za večjo storilnost oz. z njimi delijo sadove povečane storilnosti. Ekonomska zakonitost je, da sta dinamika produktivnosti in plač med seboj v tesni korelaciji.

Rast plač, rast produktivnosti

Če se rast plač prilagodi rasti produktivnosti, bo učinek na proizvodne stroške nevtralen, saj so plače samo ex post povečale proizvodne stroške za enako razmerje kot se je povečala učinkovitost podjetij. Ker so podjetja nagradila svoje zaposlene v enakem razmerju kot se je povečala produktivnost, se njihova konkurenčnost ni niti za dlako poslabšala — seveda pa so s tem dobili bolj motivirane delavce.

Tak je tudi rezultat nedavnega eksperimenta ameriškega giganta Walmarta — sicer znanega po stiskanju pri plačah —, ki se je v začetku 2015 odločil povečati plače (in izboljšati usposabljanje ter možnosti napredovanja). Rezultat je bila boljša motiviranost, večja storilnost, bolj čiste trgovine itd.

Če izhajamo iz te logike, je manevrski prostor za povečanje plač enak vsoti med nominalno rastjo cen (inflacijo) in realnim povečanjem produktivnosti. V slovenskem primeru bi bil prostor za povečanje plač letos torej enak vsoti med lansko stopnjo inflacije (0,5%) in lanskim povečanjem produktivnosti (2,8% povečanje BDP na prebivalca), kar bi zneslo 3,3% odstotno povečanje.

Takšno povečanje plač bi bilo za gospodarstvo nevtralno. S tem ne bi bilo oškodovano, saj bi se minimalna plača samo prilagodila lanski inflaciji in porastu produktivnosti. Ker pa je vlada minimalno plačo povečala samo za 1,8% in ne za 3,3%, je strošek plač za najslabše plačane povečala za manj kot so se lani nominalno povečale “koristi” za gospodarstvo.

Ali drugače povedano: strošek dela najslabše plačanih bo zaostajal za nominalno rastjo produktivnosti in podjetjem omogočal stroškovne prihranke — v konkretnem primeru za 1,5% pri plačah (možni minus dejanski dvig).

In točno take trende vidimo, če primerjamo rast produktivnosti in rast plač v panogi, ki ima ob gostinstvu največ slabo plačanih zaposlenih — v proizvodnji oblačil. Za razliko od celotnega gospodarstva je rast plač v industriji oblačil po letu 2008 močno zaostajala za rastjo produktivnosti.

Formula

Vlada bi v prihodnje morala v ZMinP zapisati formulo, po kateri bi se minimalna plača letno usklajevala. S tem bi se povečala transparentnost in predvidljivost poslovnega okolja.

Primerna formula za uskladitev bi morala upoštevati nominalno rast cen in realno povečanje produktivnosti. Na agregatni ravni bi to pomenilo uskladitev minimalne plače z nominalno rastjo BDP na prebivalca (ali na opravljeno uro). Formula bi lahko predvidevala tudi rahlo zaostajanje za realno rastjo produktivnosti (denimo za 1%). Merilo bi lahko bila recimo produktivnost tistih panog, v katerij je delež zaposlenih z minimalno plačo največji.

Zakaj halo?

Zakaj torej tak halo zaradi uskladitve minimalne plače samo za malo več kot polovico tistega, kar bi še bilo stroškovno nevtralno za gospodarstvo?

Za večino novinarjev je ta logika španska vas, saj ne razumejo ekonomije. Bolj me čudi strašansko nepoznavanje ekonomije pri tistih, ki bi jo morali zelo dobro poznati po službeni dolžnosti — kot recimo minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev.

Seveda pa ne gre samo za nepoznavanje ekonomije, temveč pri nekaterih novinarjih in krovnih gospodarskih združenjih za načrtno ignoriranje ekonomije. Gre za namerno manipulacijo. In to na račun najšibkejših.

Stavim, da jih napovedane uskladitve plač ne motijo, ko gre za njihove lastne plače. Motijo jih samo pri tistih, ki so na minimalcu.

In ta vulgarnost predstavnikov sedme sile in gospodarstvenikov je tisto, kar me moti.

Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 23. januarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Vulgarizacija minimalne plače. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.