Minimalno plačo dvigniti nad prag revščine (in spet uvesti SDK)

Ob zvišanju minimalne plače so se oglasili predstavniki delodajalcev in dokazovali, kako usodno jih bo to zvišanje prizadelo. Kakšne strašne posledice bo imel dvig minimalne plače — za 1,8% ali 15€ — za proizvodnjo, podjetja, slovensko gospodarstvo, slovensko državo itd.

Spet smo poslušali, kako vlada ves čas sprejema ukrepe, ki škodujejo gospodarstvu, kako s svojimi ukrepi neprestano škodi lastnikom podjetij in proizvodnji.

Vlada je po mnenju slovenskih lastnikov oziroma neokapitalistov na napačni strani. Pri odločitvah o višini minimalne plače bi se morala zgledovati po državah, s katerimi naši proizvajalci na trgu domnevno konkurirajo. To so Bolgari, Romuni in še nekatere postsocialistične družbe. Katerih minimalna plača se giblje nekje med 300€ do 400€.

Domačija lastnikov

Krasno! Spet imamo domačijo lastnikov zoper žalujoče ostale Slovence in Slovenke. Domačijo tistih, ki se v povprečju vozijo v boljših avtomobilih kot njihovi zaposleni, ki imajo večinoma nekajkrat višje plače od zaposlenih, katerih življenjski standard je prav tako nekajkrat višji od standarda njihovih zaposlenih. Itd.

Jih je pa treba razumeti. Iz njihovega zornega kota bi lahko imeli še višje plače. Njihov življenjski standard bi lahko bil še bistveno višji, njihovi avtomobili še bistveno dražji. Navsezadnje ni še niti enega Slovenca med tistimi osmimi najbogatejšimi Zemljani, ki imajo toliko kot 3,6 milijarde drugih prebivalcev planeta.

Možnosti so res neomejene.

Dno ekonomske in socialne lestvice

Ni treba izpostavljati, da ta logika kaže, da imamo v Sloveniji namesto zahodnega kapitalizma res neokapitalizem, za katerega Kideckel v svojem prispevku The Unmaking of an East-Central Europen Working Class v Hannovem zborniku Postsocialism pravi, da “predeluje temeljne kapitalistične principe na nove, še bolj neegalitarne načine kot zahodni model, iz katerega izvira”, in da “tempo in obseg razredne diferenciacije v neokapitalizmu presegata zahodno izkušnjo”.

Takole pravi:

“V neo-kapitalizmu lahko ponovno vidimo, kako spretno so si bile elite zmožne prilastiti si javne dobrine in onemogočiti njihovo transparentno, pravično razdelitev. Bilo je sicer nekaj izjem, […] vendar je bil dominanten trend zaščititi sprivatizirano lastnino na račun socialne pravičnosti, uveljavljati neustrezno posojilno politiko ter olajšati skorumpirano barantanje med razredoma lastnikov in politikov na račun dela. Industrijski delavci so padli na popolno dno ekonomske in socialne lestvice. Še vedno ni učinkovitega srednjega razreda. Meje med razredi se še naprej krepijo. […] Vzhodna in Srednja Evropa sta tako ujeti v sistem, katerega temeljne značilnosti so kapitalistične, vendar nikakor ne v evropsko-ameriškem smislu.”

Tu ni kaj dodati. Gre za natančen opis tega, kar se nam iz dneva v dan dogaja. Kar politika in lastniki realizirajo. Ostali pa žal prenašajo.

Obsojeni na propad

Žal nisem gledala dokumentarca z naslovom Pod mostovi o revščini v Sloveniji. Bila sem na poti, do zdaj pa še nisem imela časa, da bi si ga ogledala v arhivu TVS.

Imam pa vsaj moralno zadoščenje, da še kdo naglas govori o tej značilnosti postsocialističnega neokapitalizma, ki jo antropologi postsocializma vidimo kot eno najznačilnejših dimenzij postsocialističnih družb. Veseli me, da je še kdo poleg mene dokumentiral in javno izpostavil, da revščina v postsocialistični Sloveniji nezadržno raste že ves čas, odkar je država nastala.

Zoper ta trend nobena vlada ni naredila nič. Vsaj ne kaj resnega. In da so tisti, ki v tej igri dobivajo, lastniki. Ne sicer vsi. In sčasoma jih bo vse manj. V postsocialističnem neokapitalizmu so namreč vsi, tako lastniki kot delavci, obsojeni na propad. Z nekaj individualnimi izjemami.

Plat zvona

Morda bi bil čas, da se slovenski lastniki tega zavejo. Da se zavejo tudi tega, da jih denar, za katerega goljufajo svoje delavce na vse mogoče in nemogoče načine, ne bo rešil propada.

Za to, da bi se na dolgi rok izognili propadu, bi morali lastniki narediti bistveno več in vse kaj drugega kot samo prerazporejati denar iz delavskih plač na svoje račune.

Gledano iz globalne perspektive je slovensko gospodarstvo ničla. Če bi bilo celotno slovensko gospodarstvo združeno v eno samo proizvodno enoto, bi bilo še vedno komajda zaznaven igralec v globalni kapitalistični igri. V kateri majhni proizvajalci od krize do krize v vedno večjem številu propadajo. Zato, da se lahko bogastvo kopiči v vedno manjšem in manjšem številu posameznikov.

Zato bi slovenski lastniki morali bíti plat zvona zaradi drugih vprašanj, ne pa okrog minimalne plače. Če ne bodo znali ohraniti konkurenčnosti z drugimi ukrepi kot s hipereksploatacijo delavcev, so že danes ekonomsko mrtvi.

Kar pa zadeva slovensko državo, bi ta poleg razmislekov, ki so enaki kot tisti, ki jih morajo izvesti lastniki, morala izvesti vsaj dva ukrepa. Ponovno uvesti SDK. Ali njej identično institucijo. In dvigniti minimalno plačo nad prag tveganja revščine.

To je najmanj, kar je po 25 letih uničevanja lastnih državljanov moralno dolžna storiti.