Ambrožičev testament: Orkestrirana obstrukcija zadnjega varuhovega poročila

Lado Ambrožič, zdaj že bivši varuh pravic gledalcev, poslušalcev in uporabnikov MMC pri RTV Slovenija, je prejšnji teden objavil in tudi predstavil Programskemu svetu svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega. Vse je predvidljivo. Pa vendar je frapantno, kako natančno se zgodbe uresničujejo, ko jih celo napoveš. O odvečni funkciji varuha sem pisal večkrat, nazadnje v začetku decembra. Napovedal sem, kako bodo Ambrožiča pometli pod preprogo.

Kljub temu in ravno zato si njegovo zadnje poročilo zasluži več pozornosti — tudi zaradi številnih končnih ugotovitev in ker je tako rekoč varuhov testament. Testament o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila segajo že globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od inavguracije obetavne institucije varuha oz. varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev ni spremenilo skoraj nič.

Poglejmo, kaj vse piše v besedilu poročila — in naj začnem bolj ironično obarvano.

Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je to dejanje prehitel in celo napovedal. Pri tem ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila.

Na RTV in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot “odhod v pokoj” — kar je lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije — vsaj zaradi te ugotovitve:

“Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršnokoli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!”

2000 novinarjev ignorira Ambrožiča

Napoved varuha se je uresničila. Letnega poročila niso niti v njegovi lastni hiši nikjer omenili.

Enako so varuhovo poročilo ignorirali vsi slovenski novinarji po vrsti. Recimo, da jih je okrog 2000. Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da njegovo delo ignorirajo in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo.

Če ne obstaja res dober razlog, da novinarji g. Ambrožiču ne zaupajo, bi to smeli označiti kot škandal — ali vsaj za še en simptom hibernacije slovenskega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga nima smisla jemati resno. Ampak ali je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

Lep fikus

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in s tem svoje poslanstvo.

Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo: “Varuh je mrtev, živel varuh” — in da so svetniki ta četrtek že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in Programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je — kot beremo — spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten. Podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

“Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.”

Načelno ja, dejansko ne

To je dvoličnost. Podpora varuhu je samo načelna, dejanske nima. To velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo — oz. je ne namenjajo — poročilom. Gre tudi za bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o “orkestrirani komunikacijski obstrukciji”, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

“Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.”

Zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je “programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva”. To da se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, temveč tudi “zaradi prenizkih kriterijev, neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.”

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo “opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.”

Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta. Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti nobene resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je vloga PS vedno manj jasna in da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Promocija političnih veljakov

O logiki pritožb Ambrožič dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, zlasti na problematizacijo promocijske funkcije 3., “parlamentarnega” programa:

“Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.”

Moteči element

Kot trpko ugotavlja Ambrožič v zaključku, je varuh “za določene strukture postal moteč”, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, “ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.”

To zdaj še zmagovalno razmišljanje, češ, “najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, da ga ne potrebujemo”, in pozabljeni občutek, da je RTV Slovenija tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Toda kot vse kaže, tej farsi še ni potekel rok trajanja.

Ponavljam: narobe bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja samo kader nacionalke — brez neženirane pomoči celotnega novinarskega ceha mu to ne bi uspelo.

Rešitev? Institucijo varuha naj RTV Slovenija ukine, dokler se ne zresnijo. Varuha nihče ne pogreša, mi pa nič več ne vidimo, ker so nam v oči zmetali že toliko peska.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 19. januarja 2017, pod naslovom Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.