3 besede na P (3.): Premeditirano populistično pizdenje

Pred tem preberite: Beseda na P (1.): Populizem je beseda leta, desetletja, stoletja (18.1.) in Beseda na P (2.): Vsi smo populisti. Ker populizem se s populizmom zbija (19.1.).

Za populizem v svetovnem merilu ni najbolj zaslužen Trump, kot tudi ne v slovenskem najbolj Janša. Najbolj so zaslužni mediji, ki v dirki za klike, naklade, ratinge strmoglavljajo v brezno všečnosti.

Včeraj sem napisal:

“Danes smo vsi po malem populisti. Vedno bolj. Tudi tisti, ki nam gre populizem na živce. Populizmu ne moreš konkurirati drugače kot s populizmom. Populizem se s populizmom zbija.”

“Ali lahko populista premagaš s trdnejšimi, pametnejšimi argumenti? Ne. […] Gre za to, kateri argumenti so komu bolj všeč. Kdo je bolj fucking likeable.”

Danes izrecno dodajam: ljudje dajo prav tistemu, ki jim je bolj všeč. Tistemu, ki jim je že kot človek bolj simpatičen. Tistemu, s katerim se neglede na argumente strinjajo.

Recimo: Erjavec in Janša

Poglejmo najprej, kdo je simpatičen in kdo je antipatičen.

Pozor, pozor! Spodaj navedene samoironično ocenjujem s populističnimi argumenti. 

Karl Erjavec je za slovenske pojme teoretično simpatičen vicmaher, ki ga jaz ne morem niti videt. Imam se za merodajnega, ampak tu nimam kaj. Na tej svoji simpatičnosti si je Erjavec bog pomagaj zgradil politično kariero.

Iz nekega razloga pri njem tega ne cenim. Ne prenašam takih modelov. Ne vem koliko trdnejših argumentov za to nimam.

Pomislekov zoper Erjavca ne argumentiram, ker nimam časa, niti se mi ne ljubi. Rad bi samo razložil, kako ljudje razmišljajo in kako se izražajo v medijih. Celo takšni kot jaz.

Janez Janša je drug kaliber. Nekaterim je totalno in apriori antipatičen, za nekatere pa je guru in profet. Mene pri njem motita zamerljivost in radikalizem, predvsem pa togost njegove javne politične persone.

Janša je sicer nelep, ampak kot lahko sklepamo iz njegovih oči in občasnega nasmeha, zna biti iskren in prijazen — a kaj, ko pred kamero praviloma in namenoma zmrzne in si nadene masko desničarskega zajebanca, ki hoče v imenu pravice in resnice popraviti krivice in prasice za sto let naprej in nazaj.

Daleč od tega, da Janše ne bi mogel videt, niti mi ni seveda všeč. Odkar se je umaknil na zapeček, ga kar malo pogrešam. Pri njem sem vedno cenil to, da je znal s svojimi namernimi, zaigranimi, po mojem trumpovsko provokatorskimi škandali in blamagami iz ljudi potegnit vse to, česar sicer nikoli ne bi naglas povedali in s čimer so v svojem ogorčenju več povedali o sebi kot pa o njem.

Janša je veliko naredil za slovenski populizem. Direktno in indirektno.

Oportunizem

Tega ne pišem impluzivno, tja v en dan in v tri krasne, ampak zavestno, namerno in premeditirano. Jaz sem oportunitetni populist.

Nočem pisat o prežvečenih ali zame osebno nerelevantnih političnih temah in družbenih resnicah (ali domnevah), kaj šele o trivialnih à la strašen mraz ali vročina — da ne omenjam facebookovskega zgražanja nad slovensko hinavščino, revščino in nesposobnostjo ali navdušenja nad športnimi uspehi domorodcev, dobrodelcev, startupov in estradnih umetnikov. Niti nočem objavljat ali povzemat takih tekstov drugih avtorjev na Fokuspokusu. No, včasih že. Včasih tudi z veseljem.

Za konkuriranje populizmu imam druge metode.

Kot ste mogoče opazili, sem si v zadnjih 30+ letih tako kot Erjavec s svojimi butastimi dovtipi politično kariero zgradil svoj stil pisanja. Po eni strani trmasto vztrajam pri svojih ne najbolj tipičnih, nepopulističnih pogledih na svet in ljudi, po drugi pa se poskušam približat populizmu s stilom.

Delo 5, oblika 1

Na vsebinskem nivoju se delam pametnega, kot da bi bil neomajno prepričan, da imam prav — pa nisem vedno in mogoče tudi nimam —, ker se mi ne ljubi zapravljat preveč časa z intelektualističnim argumentiranjem.

Tudi zdaj, ko pišem skoraj samo še za internet, nočem porabit celega odstavka za to, kar lahko povem v enem samem, dobro zašiljenem stavku.

Kaj naj rečem? Jebeš argumente. Raje sem všeč.

Na jezikovnem nivoju pa se že od nekdaj požvižgam na lektorsko vzorno slovenščino in zdaj ta pristop še nadgrajujem oz. radikaliziram.

Zato uporabljam tudi tujejezične, običajno American English besede, ker verjamem, da se na enega slavističnega težaka in dva nedeljska purista, ki se še spomnita lepega izražanja iz prevoda Gospe Bovary od Vladimirja Levstika iz leta 1931, najde deset takih, ki jim je enhanced slovenščina všeč in nimajo nič proti.

Zato uporabljam tudi grde besede, ker pri ljubiteljih populizma bolj vžgejo. Preverjeno bolj vžgejo tudi v naslovih. Veliko bolj.

Začel sem opuščat dolge nedoločnike, da bi moji teksti zveneli bolj sproščeno. Namenoma delam kratke stavke in odstavke.

Znam pisat in si lahko to privoščim. Upam si kršit pravila, ker jih imam v vseh tistih nekaj prstih, s katerimi tipkam. (V glavi jih seveda nimam. In če že, potem imam vsaj svoja pravila.)

Slovničnih napak ne delam. Naredim pa včasih kak tipfeler.

Cilj in sredstva

In tako kot nasplošno nisem prepričan, ali imam sploh pri pisanju prav, tudi v tem primeru nisem prepričan, ali se moj populizem kot stil obnese. Ali s tem dosegam cilj, ki posvečuje moja sredstva.

Nerganje je zdaj in. To je množičen fenomen. Prevladujoča drža na družbenih omrežjih. Vsi to delajo. Danes nisem izviren kot nekoč, ko sem bil prvi, in pozneje, ko se je širilo, med redkimi, ki so to znali.

Danes to ni komparativna prednost. Komparativna prednost je kvečjemu stil pizdenja — pa seveda fokus, mera, tarča in ubeseditev.

Marginalizacija in prezir

Slovenija ima problem. Glede na informacijski overload na majhnem trgu ji ne preostane drugega, kot da prakticira — dela in konzumira — senzacionalistične, trivialne, populistične medije.

To tudi paše na slovensko ovaduško, zaskrbljenostno, domačijsko prenapihnjeno in hipersenzibilno, hipersocialno psiho. Ovenele mimoze Slovence zlomi že dejstvo, da nekdo (v tujini) prodaja predpražnik, dizajniran kot državna zastava.

Glejte, spet ena populistična trditev. Lahko bi napisal, da se nekaterim Slovencem zdi nedopustno prodajat tak predpražnik, pa sem raje posplošil, ker se bolje sliši.

Tudi v ZDA z novim predsednikom nič več ne bo tako kot je bilo, ampak tam bojo vendarle vedno obstajali mediji, ki si bojo lahko privoščili prezir do senzacionalističnega, trivialnega, populističnega mainstreama, ne da bi samo zapadli v marginalizacijo.

Bojim se, da prezir kot zasilni izhod v Sloveniji ni možen — ali vsaj ne produktiven ali kaj šele marketabilen. Na Facebooku in v drugih medijih je to zastonj.

Pa kaj sploh govorim! Zasilnega izhoda sploh ni. V Bogenšperku populizma obstaja samo stolpič, kamor se lahko zatečeš in furaš naprej svojo malo bitko proti populizmu z istim orožjem — dokler te ne bo v interesu slave vojvodine Kranjske lastnoročno prišel zadavit nek Vajkard ali Valjhun ali kdorkoli.

Veja se je posušila

Današnji mediji so vredni toliko zaupanja kot politiki. Nekaterim zaupamo tako kot nekatere stranke volimo, na nekatere pa smo jezni tako kot na nekatere politike.

Mediji nikoli ni bili popolnoma nepristranski, vendar so bili v starih časih v primerjavi z današnjimi bistveno bolj namenjeni vsem — neglede na politične preference bralcev in gledalcev.

Dandanes je zaupanje splahnelo, informacije so se specializirale in fokusirale, dobile politične konotacije, mediji so postali beligerentni. Vse to je padlo na podlago kvazi emancipacije množic, spodbujenih z družbenimi omrežji, in na sesutje avtoritet.

Prihodnost novinarstva je mračna. Novinarstvo kot poklic bo v prevladujočem delu obstajalo samo še kot servis za zbiranje informacij, medtem ko bojo obdelava, distribucija in interpretacija samo še stvar vsakega nekvalificiranega posameznika — s presojo vred, seveda, kaj je res vredno objave.

Vse to bomo lahko pripisali populizmu. Ali kot privoščljivo pravi Žiga Turk: “Ena cela veja oblasti se je posušila in čaka, da jo razrežemo za drva.”

Meni pa to ni všeč. Ne lajkam. Zato se po svoje borim proti temu. Vsaj za občutek in svoji vésti — ali trmi, če hočete — na ljubo.