Kosovo je Srbija? Ne, ovo je Srbija. Budalo, ovo je voz…

V časih Rdečih brigad in Baader–Meinhofa je bil pogost odgovor na oznako “teroristi” približno tak: “Država naj bo kar lepo tiho, saj je sama največji terorist!”

Po sobotnem vlaku iz Beograda, ki ni prispel na končno postajo v severni kosovski (Kosovski) Mitrovici, se država (Srbija) ne bo mogla več verodostojno spopadati z grafitarji, saj ji bodo lahko vedno zabrusili nazaj: “Kar lepo tiho bodi, saj si ti sama največji grafitar!”

Celotno zunanjost vlaka, na trobarvno podlago državne zastave, je v kar 20 jezikovnih variantah poslikala z geslom “Kosovo je Srbija”.

A grafitarji so še najmanjša skrb, ki si jo je s tem nakopala. Na mejni postaji v Jarinju so vlak že čakali do zob oboroženi pripadniki posebne enote kosovske policije (ROSU), zaradi česar se je — na osebno intervencijo srbskega premiera Vučića — vlak ustavil na zadnji srbski postaji v Raški in se od tam vrnil v Beograd.

Third responder

Od sobote dalje pojejo telefoni in švigajo maili med sedežem NATO v Bruslju, visoko predstavnico EU za zunanjo politiko, Beogradom in Prištino, a tudi med Moskvo in Washingtonom.

Američani opozarjajo, da od leta 2008 priznavajo mejo kosovske države. Rusi odgovarjajo, da bi ne bilo dobro, če bi se kosovske oborožene sile sukale po severu Kosova. Srbski predsednik Nikolić se ponuja, da bo s sinovi krenil v boj (“Ne bi mi bilo prvi put”), že omenjeni Vučić pa se že hvali z ohranjenimi življenji (“Mogli smo, ali bi bilo mrtvih na obe strane”).

V okviru KFOR je NATO sicer šele “third responder” — za EULEX (združenimi evropskimi policijskimi silami za vladavino prava na Kosovu) in kosovsko policijo.

A če vemo, da je od Jarinja manj kot 100 km do Bondsteela pri kosovskem Ferizaju, največje ameriške baze na Balkanu, pa tudi do ruske “humanitarne” baze pri Nišu, potem telefoni niso čisto brez podlage.

Dva postajenačelnika

Tudi ne smemo spregledati, da je bil vlak rusko darilo. Beograd je torej dobesedno z ruskim blagoslovom poskušal torpedirati mejo, ki je sicer ne priznava.

Blagoslov je dvojno dobeseden: notranjost vlaka je opremljena s podobami ikon in fresk najbolj slovitih samostanov srbske pravoslavne cerkve na Kosovu (Visoki Dečani, Peć, Gračanica), vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine z univerzalno vrednostjo.

Zato seveda nič na tem vlaku, ne zunaj ne znotraj, ne prej in ne potem, ni naključje: če z airbrush parolami na vagonih Srbija sporoča svetu v brk, da Kosovo še vedno tretirajo kot svojo “južno pokrajino”, tedaj se s freskami hvalijo, da so (z obilno rusko pomočjo) preprečili članstvo Kosova v Unescu.

Predsednik Kosova Thaçi je zato moral seči prek svojih kompetenc — ki segajo do oboroženih sil, ne pa tudi policije — in osebno naročiti notranjemu ministru in šefu policije, naj preprečita vstop vlaka za vsako ceno. To sta tudi storila.

Tako se bo vlak, ki bi se moral premikati po tirih na relaciji — poglejmo to srbsko namero nalašč s kosovskimi očmi — Beograd-Mlladenovac-Lapovo-Kragujevc-Kralevë-Rashkë-Mitrovicë, vpisal v zgodovino kot prvi vlak, za katerega se ne ve, kdo ga je poslal, vsekakor pa sta ga zaustavila kar dva postajenačelnika, vsak na svoji strani meje: premier Vučić in predsednik Thaçi.

Srbija zdaj zmaguje v miru

Človeka, ki je par let od blizu gledal dogajanje na severu Kosova, perverznost srbske geste ne čudi. Še vsako odpiranje prostora, ki je bilo doslej doseženo, je beograjska oblast izkoristila za sprevračanje izvorne ambicije evropskih pogajalcev.

Volitve na severu Kosova, ki jih je Priština razumela kot končno jurisdikcijo na svojem ozemlju, so Srbi v resnici zlorabili za to, da so se enopartijsko vrinili na oblast še v druge dele Kosova. Skupaj s štirimi severnimi obvladujejo še šest občin drugod po Kosovu, vseh deset pa naj bi se združilo v Zajednico, klasičen vzvod za notranje najedanje suverene države po zgledu Republike Srpske.

Za pooblastila kosovske policije na severu so iztržili praktično etnično selekcijo sodnikov in prepoved dostopa oboroženih sil, z vstopom ministrov Srpske liste v vlado pa so segli dobesedno v samo jedro oblasti. Še do nedavnega so mislili, da lahko hkrati sedijo v vladi države (ki je ne priznavajo) in ne spoštujejo ustave te iste države (dokler ni premier Mustafa vendarle vrgel iz nje ministra za lokalno samoupravo Ljubomirja Marića).

Skratka: če je v času zločinca Miloševića veljalo, da Srbija “zmaguje v vojni, a izgublja v miru”, je Vučić to maksimo obrnil v svoj prid: izgubili so vojno za Kosovo (z bombardiranjem Beograda), zato pa v miru zmagujejo z izigravanjem demokratičnih formul, ki jih pogajalskima stranema vsiljuje EU.

Zato ne čudi, da so — predvsem s strani vedno močnejšega Gibanja za samoopredelitev, Lëvizja Vetëvendosje! — vedno glasnejši glasovi za prekinitev pogajanj Priština–Beograd.

To seveda ne pomeni, da bodo Severu kar tako pustili, da se odpelje z vlakom v Beograd. Resen spopad za to, kje se bodo odslej ustavljali vlaki, se bo šele začel.

Freske na sekretih

Ko sem prvič videl tako popisan vlak, sem najprej pomislil, kako hitro bo glede na stanje prog bleščeče sveže pobarvan vlak blaten. In ko bo blato prekrilo prve tri črke, bo na njem pisalo samo še: “OVO JE SRBIJA”. In ko bo kolovratil tam nekje med Raško in Kraljevim, bo geslo celo držalo.

Ampak če fanatiki mislijo, da je Srbija povsod tam, kjer vozi njihov ruski vlak, jih moramo spomniti na prigodo, ko je agresor na sarajevsko pošto napisal “OVO JE SRBIJA”, duhoviti grafitar pa mu je odgovoril: “BUDALO, OVO JE POŠTA!”

Zato jim je treba na vagone nasprejati napise “BUDALE, OVO JE VOZ!” — pa magari v vseh 20 jezikih. Potem bodo tudi freske mogoče pustili tam, kamor sodijo — na cerkvenih stenah, ne pa na železniških sekretih.