Pahorjev ultimativni argument: “Tak sem.” Hmm… Kaj mu pa moremo?

Ker se je Pahorjeva inovacija iz njegove predsedniške kampanje leta 2012 tako zelo dobro prijela in mu prinesla izjemne ratinge, jo je ne samo ohranil tudi v predsedniškem mandatu, temveč jo namerava po vsem sodeč ponoviti tudi v letošnji predsedniški tekmi. Zmagovalnemu PR triku se pač ne bo odpovedal.

A ne samo to: Pahor je že pred letom ali dvema začel razvijati misel, da bi lahko svoj flirtajoči populizem v teh krutih svetovnih razmerah — kot je to misel v Delu promoviral Matjaž Gruden — tako rekoč patentiral in ga prodal za ne več ne manj kot novo teorijo komunikacijske iskrenosti. Svet se modernizira, politika pa ostaja odtujena. Komunikacijski marketing plehkega populizma perfidno prepakirati v sodobno politično vrlino, v “popularizem”, za prihodnje rodove politikov, in se s tem razglasiti za vizionarja.

Žrtev ni bilo treba dolgo čakati: mimo sta prišli novinarki TVS Rosvita Pesek in Tanja Gobec in s Pahorjem naredili intervju. Pa poglejmo, kako mu je uspelo.

“Tak sem.”

Priznajmo vendar: predsednikov populistični blef deluje elegantno in domišljeno. Sestavljen je iz dveh med seboj povezanih alibijev. V prvem Pahor pledira za odpuščanje grehov. Gre za preprosto izjavo skesanca, ki ga ujamejo med skokom čez plot:

“Tak sem.” Točno to so besede, ki jih je proti koncu skoraj enournega pogovora na 1. programu TVS izrekel kot odgovor na izziv, naj pojasni svoj politično instagramski slog. Kot da vse, kar dela, dela samo zato, da bi našlo simpatično upodobitev na Instagramu.

Kar tak pač je, se nato lahko bere tudi kot priznanje lastne akratičnosti: “Ne morem si pomagati.”

Ko se sklicuje na svojo nespremenljivo naravo, hoče poudariti dvoje. Najprej gre za izgovor pred očitki, da je njegovo iskanje všečnosti samo PR trik, češ, “tak sem, mene ta položaj ni spremenil.”

Drugi del poudarka pa je prošnja za odpuščanjem. Tako kot človek, ki skače čez plot, pričakuje, da mu bo zaradi iskrenosti odpuščeno, Pahor računa na podobne učinke. Še več! Kot bomo videli v nadaljevanju, iskrenost zanj nenadoma postane teoretski označevalec.

Neprehojene poti do srca

Ko ga je Tanja Gobec ob koncu pogovora povprašala po “kritikah na račun […] sloga predsednikovanja”, je sicer obžaloval, da je objava fotografije “otožnega” Boruta na Instagramu ukradla zanimanje za njegovo politično turnejo po Bližnjem vzhodu. Žal pa sobesednika nista prišla do točke, da se je to pač hočeš-nočeš zgodilo. Povedal je samo, da je fotografija bila “iskrena” in se v tem afektirano navezal na nov alibi:

“Moram eno stvar povedat, pa o tem razmišlja cel moderni svet. O odtujenosti politike od ljudi. Jaz ne mislim namreč, da ne bo nesporazuma, da je ta fotka na Instagramu rešila ta problem odtujenosti, ampak mislim na cel moj politični slog, ki se je seveda spremenil v zadnjih letih, to ste vendarle lahko opazili.”

Naslednji korak vsebuje omenjeni dodaten alibi: Pahor je ljudem ne samo rad všeč, temveč po neki čudni koincidenci današnji politični svet rabi točno take politike kot je on.

Zakaj? Ker se je politika odtujila od ljudi, on pa najde pot do njihovih src.

Pahor trdi, da se ni spremenil, in ponavlja, da takšen pač je, obenem pa priznava, da se je njegov slog vendarle spremenil. Ločevanje med “naravo” in “slogom” je ključno: če sam zatrjuje, da se njegov slog za razliko od njegove narave lahko spreminja in se tudi je spremenil, se vsaj glede tega ne more pretvarjati, da ga nima pod nadzorom.

Inovator

Pahor se kot inovator postavlja na čelo moderne politike, ki bo politike vrnila ljudem. Politiki se morajo vrniti k ljudem. V tem obratu stran od elit je lepo viden klasični koncept populizma, ki mu ga je uspelo spojiti s komunikacijskim populizmom všečnosti. Ob tem mu pride prav, da emfatično ponavlja, da je kot predsednik “reprezentant ljudstva” — kot da to ni bil na svojih prejšnjih političnih funkcijah. Takole je naložil novinarkama:

“Odtujenost politike od ljudi, nesposobnost, da je vztrajala pri tradicionalnih vzorcih komunikacije z ljudmi, pri tem, ko so se razmere tako spremenile, je povečala njeno odtujenost. In da sem jaz prišel do ljudi, do njihove pameti in do njihovih src, sem moral ubrati dotlej popolnoma neprehojene poti. Sem in tja sem morda naredil korak preveč, ki se je morda zdel komu neprimeren. Ampak poskušal sem priti do ljudi in tudi danes poskušam priti do njih, ker jih predstavljam.”

Nato je v intervjuju sledila uvedba razlage, kaj počnejo danes ambiciozni politiki v tem spremenjenem svetu:

“Stvari v svetu se spreminjajo. Teh sprememb ne opazujete več samo v Sloveniji, ne opazujete več samo v Evropi, ampak po vsem modernem svetu. Tisti, ki so ambiciozni in želijo predstavljati ljudi, morajo do njih priti na nove načine, morajo biti veliko bolj vztrajni, veliko bolj domiselni in veliko bolj iskreni. Veliko bolj iskreni, karkoli že to pomeni.”

Ob zaključku te afektirane ponovitve je Rosvita Pesek nato samo še dodala:

“In očitno vas tisti, ki odgovarjajo na javnomnenjske ankete, kjer ste vztrajno na prvih mestih, za to iskrenost tudi nagradijo.”

Dobro, novinarkama se je pač mudilo končati oddajo — toda intervjuvančev uspeh je bil popoln. Novinarko mu je uspelo pripeljati do točke, kjer je spregovorila s pozicije občega prepoznanja tega, kaj da je “iskrenost”. Za večino gledalcev je ta postala legitimna predsednikova razlaga, za manjši del pa lepo zveneči evfemizem za koketiranje in flirt, enotno potezo njegovega stila predsednikovanja.

Hmm…

Pahorjeva pojasnila moramo razumeti kot varanje, ker v njih manjka prepričljiva razlaga dobrobiti njegovega približevanja ljudem. Svojo komunikacijsko flirtanje nam predstavlja kot politično gesto iskrenosti, čeprav je dejansko zgolj v funkciji samopromocije in plezanja po lestvici priljubljenosti. Drugih pozitivnih eksternalij za ljudstvo pač ni.

Ko so intervju s Pahorjem istega dne povzeli v Odmevih, je voditelj Igor E. Bergant po koncu prispevka, v katerem smo slišali Pahorjev čustveni apel k iskrenosti, izrekel pomenljivi: “Hmm.” — in kot je nekdo ob tem tvitnil, je s tem ta medmet dvignil na državotvorno raven.

Če bo ostalo samo pri “hmm” kot sicer simpatičnem komentarju, bo to od naših novinarjev seveda premalo…

Sicer pa: res ni preveč spodbudno — in to ne leti na omenjeni novinarki, ki sta ga intervjuvali, temveč nasploh —, če novinarji že od leta 2012 niso zmožni izzvati predsednika s čim več od tistega: “Nekaterim se vaš slog opravljanja funkcije zdi problematičen”.

Po petih letih si celo adrenalinsko-športni odvisnik, kakršen je Pahor po lastnih izjavah, verjetno želi malo več dialoške dinamike in ostrejših izzivov. Državljani pa sploh.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 16. januarja, pod naslovom Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.