Zakaj nismo posneli nobenega pravega partizanskega spektakla

Svojega prvega pohoda v Dražgoše sem se lotila šolsko. Najprej osnovni info, kaj grem obeleževat. No, dobro, vedela sem, da grem na prizorišče ene od najhujših partizansko-nemških bitk v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Prav globoko se nisem zakopala v knjige, malo sem pokukala.

Sledilo je branje podatkov, potek dogajanja, zgodbe z vseh strani. Seveda obstajajo Dražgoše in “Lažgoše”. Pričakovano po slovensko razdeljeno. Samo proslava je bila ena sama. Natančneje, dvoje ljudi z iste strani. Vedno manj živih prič in vedno več pričevalcev. Logično.

Vzdušje je bilo slavnostno in veselo. Spomnilo me je na osnovno šolo. Na proste dneve in proslave. Partizanski komadi, pesmi upora. Zamisli život u ritmu muzike za ples.

Toda slavnostni ton konteksta dogodka plesa tega ne dopušča, preveč je vesel. Dovoljeni so vzhičeni notranji občutki, ki pa jih je treba navzven dostojno zapakirati. In tam tiho stati.

Tudi v redu, sem si rekla, bom pa doma plesala. In sem.

Zaseka in domače žganje

Iz govora sem si zapomnila, da je bilo partizank veliko — bolničark, bojevnic, tudi poveljnic —, statistika na domobranski strani pa da je slabša. Niso imeli žensk. Jih ni bilo? Jim niso dali možnosti?

Pa da partizani ne rabijo sprave. Rabi jo tisti procent ljubljanske škofije, ki je na stadionu prisegal Hitlerju.

Borut Pahor je dobil vljudnostni aplavz, vojaška četa, Janez Stanovnik in Milan Kučan pa spontanega in bučnega.

Spomenik je ogromen, prava mala hiša, ki komunicira — tako so me podučili strokovnjaki — s cerkvijo nasproti malo višje v vasi.

Zrak je bil rezek, vonj po bencinu iz številnih avtobusov ga je občasno premešal. Zaseke in domačega žganja ravno prav, da sta pregnala mraz v telesu. Končalo se je z odlično joto v dolini. Lepa nedelja.

Spektakel

Doma pa me je začelo matrati, zakaj ni filma o dražgoški bitki. Sedem za splet — in se usuje.

Zdenko Vrdlovec je strnil nekaj dejstev iz svoje pregledne filmske zgodovine v kolumno. Na začetku naletim na vprašanja, ki so mi že prej rojila po glavi.

Slovenska filmska zgodovina ne pozna spektakla. No, imamo ga, ampak v času nastanka ni veljal za spektakel. To je morda postal ob manku pravega.

Zakaj nimamo svoje Sutjeske ali Neretve? Saj gre za našo največjo bitko? Spodobno deli slovensko ljudstvo, kar je z današnje perspektive razlog več, da bi morali obstajati film z naslovom Dražgoše.

Zakaj nimamo NOB žanra ali vsaj tipičnega partizanskega junaka? Vrdlovec omenja Na svoji zemlji (Štiglic, 1948), Akcijo (Kavčič, 1960) in Peto zasedo (Kosmač, 1968). 

Toda poleg Štiglica — ki je NOB še najbližje — sta druga dva naredila film noir, pri čemer drugi med partizani išče notranjega izdajalca. Drama namesto spektakla.

“V slovenskem filmu so pogostejši tako imenovani bivši partizani, bodisi kot razočaranci (Veselica Jožeta Babiča, 1960), nasilni revolucionarji (Rdeče klasje Živojina Pavlovića, 1970) ali ‘tisti-ki-so-še-vedno-na-oblasti’ (Leta odločitve Boštjana Vrhovca, 1984),” piše Vrdlovec.

Kulturna skupnost

Po naročilu Kulturne skupnosti Slovenije so leta 1980 začeli snemati film in nadaljevanko o dražgoški bitki. V igri so bili vrtoglavi zneski, veliki politični apetiti in temu primerni pritiski. Nekaj so posneli po scenariju Ivana Ribiča, režiser je bil Anton Tomašič. Veliko je bilo sodelavcev, igralska zasedba vrhunska (Boris Cavazza, Radko Polič Rac…)

Toda po prepričanju vpletenih — tistih redkih, ki mi jih je uspelo priklicati in od njih kaj izvedeti —, projekt ni bil dobro pripravljen. Bil je prehiter in prevelik. Res je, da so zgradili nekaj barak za film, menda so ostanki še vidni, menda so snemali v času, ko ni bilo snega…

Vrtoglavi milijoni dinarjev — proračun je baje dosegal vsoto desetih celovečernih filmov — so med snemanjem začeli naraščati. Film bi naj snemali skoraj eno leto. Koproducent Viba film je kmalu zašla v finančne težave.

Je zaradi Dražgoške bitke padlo njeno vodstvo (direktor Radovan Teslić in dramaturgi Aleksander Zorn, Goran Schmidt in Drago Jančar)? Morda prej zaradi bolj spornega, sicer dokončanega filma Nasvidenje v naslednji vojni? Je bilo vse skupaj samo slepilni manever?

RTV Ljubljana, takrat “mlado politično dete” — tako eden od sogovornikov —, jo je odnesla bolje. Baje samo s pozivom po racionalizaciji stroškov. Veliko vprašanj, veliko poslanih sporočil, klicev in malo znanega. Pokurili so veliko denarja. Od posnetih kadrov so jih nekaj uporabili v dokumentarnem filmu Rdeče sence. 

Decembra 1980 so na RTV, ko ta je postala skrbnica filma, ugotovili, da osnovni pogoji za snemanje filma še niso izpolnjeni in da se projekt začasno ustavi. Naročnino so dvignili. Začasna prekinitev je postala in ostala trajna.

X Files

Menda vpleteni ne govorijo radi o projektu. Režiser molči. Molčijo tudi tisti, ki so bili dobro plačani. Nekdo od njih bi rad naredil epilog in nekaj javno povedal o tem propadlem projektu.

Nisem pa se še zagnala v knjižnico brati stare Telekse, kjer je bila (spet) Manca Košir izrazito kritična in raziskovalna. Serija ugibanj. Ali drži, da projekt ni bil pogodu Francetu Štiglicu, ki se je menda hotel lotiti filma o 14. diviziji? 

Ostajamo brez partizanskega filmskega spektakla domače proizvodnje. Morda pa bi se lahko lotili filma o tem, kako in zakaj ni bil posnet?

Nekaj dni brskanja po spletu in telefonarjenja kaže na politično-cehovsko kriminalko z razsežnostmi Dosjejev X. V arhivih države domnevno ni niti scenarija, niti proračuna filma, samo nek sklep neke skupščine je… In kar nekaj akterjev je še živih.