In memoriam Anton Nanut (1932–2017)

Včeraj ponoči je v 85. letu starosti preminil mednarodno znani in priznani slovenski dirigent, umetniški vodja, akademijski profesor, glasbeni organizator, mentor mnogih dirigentov in glasbenikov, gostujoči dirigent po vsem svetu in kleni Primorec Anton Nanut.

Rodil se je v Kanalu ob Soči 13. septembra 1932. Kot eden najbolj prepoznavnih slovenskih dirigentov v naši glasbeni zgodovini je pokazal glasbeni talent že v otroštvu. Pri enajstih letih je kot zborovodja in organist vskočil namesto očeta, ki so ga okupatorji odgnali v koncentracijsko taborišče.

Nanut je spadal med evropsko pomembne dirigente, kar potrjujejo številne nagrade in priznanja — na čelu s Prešernovo nagrado za življenjsko delo — in redno sodelovanje z izjemnimi solisti kot Mstislav Rostropovič, Nikita Magaloff, Henryk Szeryng, Svjatoslav Richter, Dubravka Tomšič, Irena Grafenauer, Aldo Ciccolini, David Ojstrah, Leonid Kogan, Natalija Gutman, Marjana Lipovšek…

Bleščeča kariera

Dirigiranje je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Orkester je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, na Češko, Poljsko, v Sovjetsko zvezo, Bolgarijo in ZDA. Ustanovil in dolga leta vodil je Primorski pevski zbor Vinko Vodopivec.

V obdobju med 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana oz. RTV Slovenija. Z njimi je posnel več kot 250 zgoščenk in gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku.

Nanut je dirigiral več kot sto drugim orkestrom po vsem svetu, med drugim v Teatro Colón v Buenos Airesu, v Ciudad de Méxicu, večkrat tudi na Japonskem in v številnih evropskih državah.

Intenzivno je bil povezan s tedanjo jugoslovansko glasbeno sceno. Dirigiral je v Zagrebu, Dubrovniku, na Tribuni jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti v Opatiji… Ustanovil in vodil je Kogojeve dneve v Kanalu, bil umetniški vodja Slovenskega okteta in gost številnih mednarodnih festivalov, kot sta Praška pomlad ali Varšavska jesen.

Z Nanutom po Evropi

Antona Nanuta se spominjam desetletja nazaj, vse od koncerta v Slovenski filharmoniji, ko smo kot APZ-jevci sodelovali pri koncertu, na katerem je Nanut dirigiral Srebotnjakovo Ekstazo smrti.

S Simfoniki pod Nanutovim dirigentskim vodstvom sem bil na njihovih koncertih po Italiji, vse do Milana, pa na Praški pomladi in Varšavski jeseni, ko je predstavil več del sodobnih slovenskih skladateljev, kar je sicer počel zelo rad. Bil sem z njim in orkestrom tudi na festivalu v Bolgariji, pa v Opatiji, ko je Irena Grafenauer krstila Koncert za flavto Iva Petrića.

Z Nanutom in Slovenskim oktetom sem bil tudi na avstrijskem Koroškem, kjer so imeli nekaj koncertov. V Italiji je imel številne koncerte, med drugim na tržaškem festivalu na Gradu svetega Justa, pa na mednarodnih pevskih tekmovanjih, pa v Tržiču, kjer je krstil novo koncertno dvorano, pa v Udinah, kjer je prav tako krstil novo koncertno dvorano z nastopom Mstislava Rostropoviča… Vrsto let je sodeloval in bil umetniški vodja orkestra v Padovi.

Nanut in Kogoj

Najbolj me je fascinirala njegova privrženost Mariju Kogoju, zlasti kot avtorju Črnih mask. To opero je dirigiral v daljši verziji v Cankarjevem domu, potem pa je imel s tedanjimi solisti še koncert v Kanalu. Tam me je povabil, da bi z odra sam nekaj povedal o Kogoju. Spominjam se, da so z odlomki iz opere nastopili Jurij Reja, Ivan Sancin, Karel Jerič, Božena Glavak, Sonja Milenković…

Z neverjetno vnemo, vztrajnostjo in smislom za organizacijo, povezano z žlahtno glasbeno vsebino in smislom za krstno izvajanje novih del, je ves čas vodil Kogojeve dneve, za katere je pridobil na desetine in desetine pomembnih glasbenikov.

Sodeloval je tudi z Galerijo Rika Debenjaka z razstavami v času Kogojevih dnevov, saj je vedel, da je bil Kogoj sam slikar, da je nekaj časa prebival v Kanalu in bil s krajem povezan.

Z Antonom Nanutom sem imel najdaljši pogovor, ko je dobil Prešernovo nagrado leta 2011. V enem od ljubljanskih hotelov sva se pogovarjala tri ure. Večji del pogovora — ne pa cel —, je izšel v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Če je partitura v glavi, gredo roke same od sebe.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v petek, 13. januarja, pod naslovom Ponoči je umrl mednarodno priznani dirigent Anton Nanut. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.