Kako naj država naredi uslugo (vsaj nekaterim) medijem in državljanom

Pred tem preberite: Zataknite si nekam to svojo konkurenco. Tudi Pohorski bataljon jo je imel (11.1.), SLO postresničnostna norišnica s Faceglupom in našimi malimi Breitbarti (12.1.) in Slovenski mediji dirkajo na dno. Večino je treba diskvalificirat. (14.1.).

Da bo jasno: država se ne more in ne sme vtikat v vsebine in v globalnem kontekstu pavšalno ščitit domačih medijev. Edina smiselna medijska regulacija bi bila ta, da domače medije omeji in s tem naredi uslugo vsaj nekaterim od njih in vsaj nekaterim državljanom, ki jih konzumirajo.

Ker pa medijev seveda ne more kar počez in arbitrarno ukinjat, naj se tega loti bolj prefrigano.

Merim na to, da bi Ministrstvo za kulturo moralo medijskim podjetjem pod krinko obveznega, naravnost rečeno vsiljenega poštenega plačila za novinarsko delo povečat stroške in jih prisilit, da zaživijo v realnem ekonomskem svetu, kjer delo nekaj stane, in v realnem informacijskem svetu. Ker zdaj jim omogoča samo to, da ekonomsko životarijo — medtem ko žalujoči ostali zato životarimo informacijsko.

Ali z drugimi, še bolj direktnimi besedami: država naj začne delat na tem, da bojo mediji začeli crkovat.

Zvišanje praga rentabilnosti

Ponavljam: država bi morala medijem oz. medijskim podjetjem zagrenit življenje v tem smislu, da bi se morali začet resno, eksistencialno borit za svoje preživetje.

Saj se že zdaj borijo, boste porekli. Saj že zdaj živijo v realnem ekonomskem svetu. 

Ne, pa ne. Samo delajo se, da živijo in se borijo. Samo jamrajo.

Z vsiljenim zvišanjem praga rentabilnosti bi se znebili marsikaterega medija in s tem prečistili prenasičeni informacijski prostor.

Za začetek bi morala država medijskim podjetjem predpisat, da morajo vsi novinarji, ki pri njih redno objavljajo — redno seveda glede na periodiko izhajanja oz. objavljanja —, biti v rednem delovnem razmerju.

Skratka, treba je prepovedat novinarsko prekerstvo.

Mediji naj bojo zgled tudi za druge panoge. Tudi čistilke naj ne bojo v prekerni situaciji, jasno.

Naprej.

Vsi drugi, ki ne objavljajo, a pri produkciji vsebin sodelujejo na permanentni bazi, bi tudi morali biti v rednem delovnem razmerju.

Needless to say, nikomur ne bi smeli izplačevat manj kot minimalne plače, vse nad tem pa bi bila stvar pogajanj in dogovora.

Vsem zunanjim, honorarnim sodelavcem — katerih občasnost bi morali strogo kontrolirati — bi morali predpisat minimalne honorarje.

Tarif si seveda ne bi zmišljevali izdajatelji, temveč stanovske organizacije in sindikati. Ne bi si dali dvakrat reči. Objave neplačanih ali podplačanih avtorskih prispevkov bi bilo treba prepovedat.

Spodnja meja je ničla

Obstoječi mediji so prepričani, da razen ničle ni spodnje meje. Ne pri plačah ne pri honorarjih. Če se zdaj kdo bori za eksistenco, se borijo tisti, ki vsebine producirajo — razen tistih bolj pri vrhu redakcijske piramide, da ne bo pomote —, še najmanj pa njihovi delodajalci. V medijih ni tako nizke plače in honorarja, da ju ne bi mogli še bolj znižat. Spodnje meje ni niti pri statusu.

Novinarstvo je v eksistencialnem smislu postalo človeka nevreden poklic. Pa ne samo v materialnem smislu. Pravzaprav za mnoge to sploh ni več poklic.

Marsikdo bi se šel medij, ne bi pa za to plačeval. Temu je treba narediti konec. Medijskim lastnikom in menedžerjem je treba dopovedat, da ne moreš delat medija z relativno maloštevilnimi redno zaposlenimi uredniki in novinarji — in seveda tržniki —, ki jih boli kurac za socialo in ekonomijo, vse drugo pa da bojo postorile skorajda množice izkoriščanih prekercev v odvisnem razmerju in podplačani honorarci, zadovoljni z vsakim drobižem ali celo z nulo.

Fair enough

Ne mislim, da bi morali medijem predpisat izplačevanje bajnih plač in honorarjev. Poštene že, to vsekakor. Nekje v povprečju. Mislim samo, da je treba pritisnit na medije v tem smislu, da izdajanje medijev zanje ne bo najlažja stvar na svetu, če manipuliraš z zaposlovanjem ljudi in izplačevanjem honorarjev.

S tem bi dosegli, da bi nekaj medijev pocrkalo. Tudi kakšen večji. Nič hudega. Novi sploh ne bi nastajali. Tudi nič hudega.

Ko bi videli dinamiko crkovanja medijev — in socialne spremembe, ki bi jih radikalna odpuščanja in zapiranje medijev povzročila —, bi zgoraj opisane ukrepe po potrebi zaostrili ali omilili, skratka, še bolj dvignili ali pa znižali letvico za vstop na medijski trg. Medijski prostor bi se začel počasi sproščati. Nezdrave konkurence bi bilo manj, mediji bi svobodneje zadihali.

No, kot da je v Sloveniji sploh kakšna druga konkurenca med mediji razen nezdrave. Konkurenca je toksična.

Nič hudega

Naj povzamem: to ne bi bilo nič hudega, to bi prineslo marsikaj pozitivnega.

Nič hudega, če bi bilo v Sloveniji bilo manj medijev in manj informacij. To še zdaleč ne pomeni, da bi bili radni ljudi i građani manj informirani. Gre samo za prihranek časa.

S stališča medijev, ki bodo ostali, pa tudi za prihranek denarja.

Nič hudega, če bi bilo v Sloveniji manj novinarjev. Povpraševanje po poklicih in skilsih naj se prilagaja realnim potrebam. In pri medijih bi država to dosegla na lažji način — in z manj nasprotovanja s strani državljanov, pa tudi z manj pameti kot lastnega, vedno deficitarnega vložka —, kot če bi začela regulirat vpis na fakultete glede na realne potrebe nacionalnega gospodarstva.

Ljudje se bojo že znašli. Mislim, novinarji.

Nič hudega, če ne ne bomo izvedeli za kakšne politične ali socialne neumnosti.

Nič hudega, če bojo ljudje manj spremljali medije za zabavo, za kratek čas, ker jim je dolgčas. Bojo pa več gledali butaste filme na TV ali — malo verjetno — počeli kaj pametnejšega.

Nič hudega, če bi v tem novem, omejenem kontekstu lažje preživelo tabloidno sranje, kao kvalitetno pa težje. Zaradi mene se naj senzacionalisti poneumijo do onemoglosti. Tudi to pomeni manj konkurence za dobre medije. Treba je izločit butaste hibride, ki se spuščajo v tekmo tako za politično in družbeno pomembnost kot za populistično všečnost.

Nič hudega, če bo manj medijev. Bo bolj jasno, kaj je res zanimivo in relevantno, kakšna so merila objavljivosti, kateri standardi veljajo v medijih.

Toliko zaenkrat šuntanja.